PAULI, Wolfgang Ernst

P. izvira iz stare, v Pragi živeče judovske nemško-češke družine. Njegov oče dr. med. Wolfgang Josef P. (1869-1955), je bil leta 1922 ordinarij in predstojnik novoustanovljenega Inštituta za medicinsko koloidno kemijo na Univerzi na Dunaju in je zaradi svoje zaposlitve na Dunajski univerzi leta 1898 prestopil v katoliško vero. Njegova mati Bertha Camilla Maria, roj. Schütz (1878-1927, samomor) je bila pisateljica in socialistično-feministično usmerjena redaktorica Neuen Freien Presse. Že kot dvanajstletnik, čigar boter je bil priznan dunajski fizik in filozof Ernst →Mach, je na javnem predavanju popravil računsko napako svojega kasnejšega učitelja Arnolda Sommerfelda ter pri svojih 16 letih prebral Einsteinovo, takrat še ne splošno priznano, teorijo relativnosti in jo tudi razumel. P. je leta 1918 z odliko maturiral na Dunaju in takoj za tem pričel študirati v Münchenu pri Sommerfeldu, kjer se je seznanil s strukturo atomov in osnovami kvantne teorije.
1921 je P. doktoriral s „suma cum laude “ - njegova disertacija je privedla do spoznanja, da do tedaj veljavna oblika kvantne teorije ni bila pravilna - in istega leta v Göttingenu postal asistent Maxa Bornsa. Na povabilo Nielsa Bohrsa se je leta 1922 preselil v Kopenhagen, kjer je delal predvsem na področju razjasnitve sestave Zeemanovega efekta, enega od normalnih pojavov različnega cepljenja spektralnih črt, ki jih atom oddaja v magnetnem polju. Leta 1923 je bil P. znanstveni pomočnik pri Wilhelmu Lenzu na Univerzi v Hamburgu, potem pa je z Wernerjem Heisenbergom, s katerim se je spoprijateljil v Münchenu, ter Bornom in Bohrom raziskoval področje mehanike matric. Habilitiral je 1924 in v svojem uvodnem predavanju kot zasebni docent izrazil ugovor Bohrovemu prepričanju, da morajo biti medsebojni odnosi med elektronskimi lupinami in spektralnimi črtami Zeemanovega efekta obstojni. Bohr je predpostavljal, da je svojskost atomskega jedra vzrok za Zeemanov efekt, medtem ko je P. poleg treh že znanih kvantnih števil (obseg obhodne tirnice, spin tirnice in njene dovoljene = izključno možne smeri), predvideval še eno, do tedaj neznano dodatno značilnost elektronov. To četrto kvantno število so identificirali z nadaljnjimi raziskavami in sicer kot rotacijo elektrona okrog svoje osi (»spin«). Leta 1925 je P. le objavil svoj izključevalni princip, ki mu danes pravijo tudi Paulijev princip, po katerem se v vsakem energijskem razmerju, če je to opisano z vsemi štirimi kvantnimi števili, ne more nahajati več kot en elektron.
Teorija, za katero je leta 1945 prejel Nobelovo nagrado za fiziko je imela veliko vrednost, saj je razkrila, da lahko s teoretičnim določanjem števila lupin in elektronov na lupinah atoma napovemo in na periodni sistem uvrstimo še neodkrite elemente. Leta 1926 je bi P. v Hamburgu imenovan za izrednega profesorja na tamkajšnji univerzi, kjer je raziskoval tudi specifično toploto in električno prevodnost atoma in s svojimi raziskavami o magnetski svojskosti materije ustvaril pomembno osnovo za kasnejšo fiziko materialov. Kot dopolnilo Erwinu →Schrödingerju je postavil nerelativistično valovno enačbo, da bi z njo lahko opisal spin elektronov, in tako leta 1929, leto po tem, ko je postal izredni profesor za teoretično fiziko na ETH-Zürich, skupaj s Heisenbergom ustvaril kvantno teorijo polja in s tem povezal Einsteinovo teorijo relativnosti s kvantno teorijo. Pri raziskavah vodikovih jeder (protonov) je P. pokazal, da slednji, tako kot elektroni, pokažejo polceli spin in izpolnjujejo zahteve izločevalnega principa. V začetku 1930-tih let je P. pri reševanju vprašanja beta razpadanja sprevidel, da energija, ki iz jedra atoma centrifugira delce, pri različnih atomih iste snovi ni več enaka in razložil, da je izginotje dela energije treba pojasniti z emitiranjem drugega delca k vsakemu elektronu brez omembe vredne mase in brez električnega naboja, ter da prav ta energija dopolnjuje manjkajočo vrednost. Ta delec, ki ga je kasneje Enrico Fermi imenoval »nevtrino« in sta ga šele leta 1965 eksperimentalno dokazala Cowan in Reines v Los Alamosu/ZDA, naj bi po P.-jevih navedbah nastal v trenutku izstopa iz jedra in naj bi po uspešni spremembi izginil nazaj v atom. P. je že od leta 1931 predaval kot gostujoči profesor na Državni univerzi države Michigan, nato pa je v letih 1935/36 ponovno kot gostujoči profesor, in v istem obdobju kot Einstein, predaval tudi na Inštitutu za napredne študije (Institute for Advanced studies) na Princetonu, New Jersey.
Z aneksijo Avstrije marca 1938 je P. prejel nemški potni list, vendar se je moral zaradi svojega porekla in dejstva, da so njegov oče, sestra Hertha (1909-1973) in njegov bratranec Feliks emigrirali, bati za svojo prihodnost, čeprav s strani nemške oblasti uradno ni bil označen za juda. Po večkratnem zavračanju P-jevih prošenj za švicarsko državljanstvo, je leta 1940 sprejel ponovno povabilo inštituta v Princetonu in je, tako da so mu stalno znova podaljševali dopust, lahko ostal v ZDA do 1946. Drugo bivanje P.-ja v Ameriki so pogojevala gostujoča predavanja v Michiganu (1941) in na Univerzi Purdue (1942) ter sprejetje v Ameriško društvo fizikov (American Pysical Society) in v Ameriško združenje za napredek znanosti (American Association for the Advancement of Science). Od 1945 do 1947 je P. izdajal „Physical Review“. Leta 1946 je kot Nobelov nagrajenec sprejel ameriško državljanstvo, vendar se je še istega leta vrnil v Švico, kjer je leta 1949, hkrati z imenovanjem za rednega profesorja, dobil tudi švicarsko državljanstvo.
P., ki je izdal tudi nekatera javnosti manj znana matematična dela, si je v 1920-tih letih, med drugim, dopisoval z Moritzom Schlickom, →Mach-ovim naslednikom na Dunaju, dunajskim umetnostnim zgodovinarjem Erwinom Panofskim in nemško-judovskim zgodovinarjem religij Gerhardom (Gershom) Scholemom, ki se je 1923 izselil v Palestino. Po drugi svetovni vojni se je poglobljeno ukvarjal predvsem z nefizikalnimi problemi. Poseben pomen je pripisoval usmerjenosti pozornosti in intuicije pri sestavi sistema naravnih zakonov in se opredelil za kozmični red, kateremu je podvržena tako duša tistega, ki spoznava, kakor tudi zaznavanje spoznanja. Posebej ga je pritegnil celostni svetovni nazor C.G. Junga. Od leta 1953 je P. s Heisenbergom vodil zelo odmevno razpravo glede enotne teorije materije (»Formule sveta«).
1928 je P. postal član Švicarskega fizikalnega društva in bil pri njihovih diskusijah pogost in spoštovan gost. Leta 1930 je prejel Lorentzovo, 1952 pa še Franklinovo medaljo. 1953 je postal tuji član Royal Society v Londonu.
P., ki se je leta 1934 poročil s Franco Bertram, v Švici rojeno Münchenčanko (1901-1987), ni imel otrok. V njem se je močna osebnost prepletala z veliko voljo do življenja in globokim razumevanjem za zadeve sočloveka. P., ki so ga zaradi prizadevanja do objektivnosti in človeškosti imenovali tudi »Vest fizike« je umrl zaradi do tedaj še neznane bolezni, verjetno raka, medtem ko so ga s taksijem peljal v bolnišnico.