HESS, Victor Franz

H., sin gosposkega gozdarskega mojstra Vinzenza H. (1842-1917) in Franziske Soraphice Marianne, rojene Großbauer, plemenite von Waldstätt (1841-1913), je po odlično opravljeni maturi v Gradcu (1901) študiral na tamkajšnji univerzi, kjer je leta 1906 diplomiral „sub auspiciis imperatoris “.
Po samomoru Paula Drudesa; H. je na njegovem berlinskem inštitutu želel pričeti svojo znanstveno kariero, ga je istega leta njegov profesor Leopold von Pfaundler vzel v službo na II. fizikalni inštitut univerze na Dunaju. Tam je s Franzem Exnerjem in Egonom von Schweidlerjem sodeloval pri preučevanju takrat slabo raziskanih področji atmosferske elektrike in radioaktivnosti. Leta 1907 je pričel svojo učiteljsko kariero kot demonstrator s polovičnim delovnim časom na Mineraloškem inštitutu Univerze na Dunaju, leta 1908 pa je postal honorarni docent za medicinsko fiziko na dunajski Visoki veterinarski šoli (do leta 1920). Leta 1910 se je kot privatni docent habilitiral na Univerzi na Dunaju in je, potem ko je zaključil svojo službo na fizikalnem inštitutu, postal asistent Stefana Meyersa na novo ustanovljenem zasebnem dunajskem inštitutu za raziskavo radija.
Vzpodbujen zaradi uspešnih pripravljalnih del, predvsem tistih, ki jih je opravil s Švicarjem Albertom Gocklom, je H. v letu 1911/12 s podporo Avstrijske akademije znanosti, raziskoval visoko specifične spremembe ionizacije zraka, ki jih je opazoval s pomočjo zračnih balonov. Rezultati meritev; zmanjšanje ionizacije do 1.000 m nadmorske višine in njeno naknadno povečanje na približno trojno vrednost, kot pri tleh, do višine približno 5.000 m. Skupaj z njihovo interpretacijo, da je to vzrok za zunajzemeljske, kozmične (Gamma-) žarke, so bili podlaga za to, da je skupaj z Carlom Davidom Andersonom (za odkritje pozitorna), dobil Nobelovo nagrado za fiziko.
Med delom na inštitutu za raziskovanje radija se je H. ukvarjal tudi s toplotnimi žarki radija, številom alfa delcev, ki jih je moč pridobiti iz enega grama radija in štetjem gama žarkov, za kar je skupaj z Angležem, ki je delal z njim na inštitutu, izdelal napravo, ki je bila predhodnica Geiger-Müllerjevega števca. V teh letih se je tudi močno opekel z radijem, zaradi česar je v 1930-ih letih izgubil levi palec, po čemer se je začel ukvarjati tudi s problemi varstva pred žarki in medicinsko radiologijo. Leta 1919/20 prevladujejo dela o ionskem vetru.
Leta 1919 je na Dunaju prejel naziv izrednega univerzitetnega profesorja, leto za tem pa je sprejel povabilo Univerze v Gradcu, za zaposlitev na mesto izrednega profesorja za eksperimentalno fiziko na Inštitutu Hansa Benndorfa, vendar ga je kmalu zapustil in se zaposlil kot glavni fizik v US Radium Corporation v East Orangeu, New Jerseyju, kjer je zgradil laboratorij, ki ga je kasneje tudi vodil. Predaval je tudi na Columbijski univerzi. Leta 1925 je bil H. v Gradcu imenovan za rednega univerzitetnega profesorja, kjer se je ukvarjal z novo raziskavo električne prevodnosti atmosfere in s kozmičnimi žarčenji, katerih vrednost je pod vprašaj postavil Robert Andrews Millikan, ki je leta 1923 prejel Nobelovo nagrado. H. in njegovi sodelavci so izvedli tudi meritve na Sonnblicku (3.100 m) in na Helgolandu. Leta 1929 je odklonil ponudbo za zaposlitev na ameriškem Union Medical College v Pekingu in bil izvoljen za dekana filozofske fakultet na svoji univerzi. Dve leti kasneje je vseeno sprejel ponudbo innsbruške univerze, ki mu je ponudila lasten inštitut, ki ga je uredil kot izredni profesor in predstojnik novoustanovljenega Inštituta za raziskavo žarčenj. V bližini si je dal zgraditi žičnico na Hafelekar (pogorje Karwendel) in si na 2.300 m nadmorske višine uredil opazovalno in raziskovalno postojanko. Tam je H. delal z ionizacijskimi komorami in komorami za meglice, kot tudi na novih števcih. Ukvarjal se je tudi s pojasnjevanjem kozmičnih žarkov in s svojimi sodelavci razvil »čisto jedrsko ploščo«, drobnozrnato, s srebrom prevlečeno fotografsko ploščo, na kateri so se atomi srebra razbili zaradi vpadnih delce žarkov, kar je bila nova metoda za njihovo dokazovanje. Za svoje delo je H. prejel podporo Avstrijske in Pruske akademije znanosti, Avstrijskega ministrstva za izobrazbo, Društva za razvoj nemške znanosti in ameriške Rockefellerjeve fundacije.
Od leta 1933 je bil korespondenčni član Avstrijske akademije znanosti, leta 1937 pa se je, kot naslednik Hansa Benndorfa, na novo zaposlil na graškem inštitutu za fiziko, vendar je to mesto prevzel šele na željo takratnega ministra za izobraževanje Hansa Pernterja, saj je Innsbruck zapustil s težkim srcem. Od ustanovitve (1934) do razpustitve (1938) je bil tudi član Avstrijskega zveznega kulturnega sveta.
Nacistični prevzem oblasti v Avstriji je temu katoliku in kozmopolitu, ki je bil oženjen z Judinjo in je imel tudi judovsko babico, prinesel prisilno upokojitev. Po povabilu v ZDA, kamor je lahko odpotoval šele, ko je prevzel Nobelovo dotacijo na Švedskem, so ga oblasti odpustile brez možnosti dobivanja pokojnine (leta 1955 mu je Republika Avstrija, za nazaj, od leta 1950 priznala pokojnino).
Novembra 1938 je začel poučevati na jezuitski univerzi v Fordhamu, New York, kjer je predaval o atomski in jedrski fiziki, kozmičnem žarčenju in meteorologiji, kakor tudi o atmosferski elektriki. Odstopil je leta 1956. Njegove publikacije iz ameriškega obdobja obravnavajo predvsem: ionizacijo atmosfere ob zemeljski obli, ki potuje po zraku, radioaktivne snovi, ki jih vsebujejo zemlja in kamnine, ter kozmično žarčenje. Skupaj obsega H-ov znanstven življenjski opus okoli 170 del.
H., ki je leta 1944 zavrnil povabilo na dublinski Inštitut naprednih študij in je to mesto prepustil svojemu kolegi Erwinu →Schrödingerju, je istega leta postal državljan ZDA, po letu 1945 pa je večkrat potoval v Avstrijo. Politično situacijo tam je smatral za preveč nevarno in se omejil samo na gostovanja, ki jih je povezal z gostujočimi predavanji v Avstriji.
H. je leta 1919 prejel Liebnovo medaljo Avstrijske akademije znanosti, 1932 Ernst Abbejevo spominsko nagrado Carl-Zeissove ustanove v Jeni ter Abbejevo medaljo, 1936 prejeto in 1959 obnovljeno avstrijsko častno znamenje za znanost in umetnost, kot tudi 1958-ega leta prejeto medaljo za zasluge univerze v Fordhamu. Leta 1937 mu je dunajska Visoka veterinarska šola podelila častni doktorat, leta 1946 je sledila univerza v Fordhamu, 1956 Univerza Loyola iz Chicaga in končno leta 1958 še univerza iz Innsbrucka. Poleg tega je H. leta 1961 postal član Papeške akademije znanosti.
H. se je prvič poročil leta 1920 in sicer z občutno starejšo vdovo nekega oficirja, Berto Breisky, rojeno Wärmer (1868-1955), ki je iz prejšnjega zakona imela sina in hči, drugič pa se je poročil leta 1955 s svojo takratno gospodinjo Elisabeth Buchheim. V obeh zakonih ni dobil svojih otrok.
Zaradi odkritja in raziskav o kozmičnem višinskem žarčenju velja H. za enega izmed utemeljiteljev moderne fizike.