ŽIVIC , Valentin Matija (SHIVITZ)

Ž. je študiral politehniko na Dunaju in se leta 1848 kot član akademske legije udeležil marčne revolucije. Po diplomi leta 1850 je do 1855 služboval kot tehnični risar v Bolzanu in Gradcu ter se nato vrnil v Skopo, kjer je načrtoval in vodil gradnjo stavb, cest, vodnjakov ipd. Sodeloval je tudi pri nekaterih projektih podjetja Righetti iz Trsta. Leta 1859 je pri stavbnem uradu v Trstu opravil inženirski izpit, ki mu je omogočil prevzemanje samostojnih gradbenih del. Poleg tega je prevzemal tudi geodetska dela na železniški progi Trst-Ajdovščina, bil uradni cenilec za odškodnine pri gradnji železnic Reka-Zagreb in cenilec za požarne škode leta 1881 v gledališču v Splitu in na otoku Krfu.
Leta 1873 je ustanovil podjetje Shivitz & Comp., ki je trgovalo s tehničnimi predmeti in materiali, načrtovalo in gradilo tovarne, mline, vodovode ipd. Največji podvig podjetja je bila gradnja vodovoda na Cetinju v Črni gori v letih 1890-91. Ob tehničnem delovanju je Ž. tudi izumljal in enajst izumov patentiral: odprto ognjišče za koks (1868), vodno turbino s prilagajanjem na različne količine vode (1870), stilno oblikovani kalorifer (1871), cevno-valjčno črpalko za vino (1878), stroj za drobljenje koksa (1888), pršilnik žvepla (1892), ustnik za škropilnico za trto (1892), ročno škropilnico proti peronospori (1892), izpopolnjeni ustnik za škropilnico (1895, njegov komercialno najuspešnejši izum), plug za težko dostopne terene (1903) ter vodovodni ventil za izenačevanje pritiskov (1906). Leta 1898 se je tedaj 70-letni Ž. upokojil in podjetje prepustil družabniku Schoeffmannu. Občasno se je še strokovno udejstvoval, predvsem s tehničnim svetovanjem in javnim delovanjem med rojaki v Trstu.
Še v visoki starosti okrog 90. leta je ponovno nastopil v javnosti z izumom letalne naprave. Za letalstvo se je zagrel že v 60. letih 19. stoletja, ko je deloval v Lokavcu pri Ajdovščini, kjer so napredni kovači Bavčarji preskušali prvo na Slovenskem znano letalo. Ž. je začel izdelovati modele in razvijal helikoptersko letalno napravo za vertikalen dvig in spust, ki bi omogočala tudi lebdenje v zraku. Ko je leta 1893 češki pionir Jiri Wellner v avstrijskem inženirskem glasilu objavil zamisel za podobno napravo, je Ž. v njej videl uresničenje lastne ideje. Wellner je zamisel kmalu opustil, Ž. pa se je zanjo ogrel, jo spreminjal in izpopolnjeval vse do smrti. Letalnik, ki ga je imenoval aeropter, je temeljil na vzgonu, ki naj bi ga proizvajali dve drugo proti drugemu vrteči se lopatičasti kolesi na vodoravnih oseh, pri čemer so se lopatice med kroženjem navzgor zapirale, med gibanjem navzdol pa odpirale in tako zgoščevale zrak pod seboj. Leta 1910 je nastala delničarska družba za razvoj in izdelovanje Ž-evih helikopterjev in promet z njimi. Po neuspelem poskusnem letu z večjim modelom in ko je urad na Dunaju zavrnil njegov patent, je podpora delničarjev padla. Ž. je z delom poskušal nadaljevati sam, vendar sta mu visoka starost in prva svetovna vojna to preprečili.