STASZIC, Stanislaw

S. je od leta 1779 do leta 1781 študiral naravoslovje na pariškem College de France. Njegovo glavno interesno področje je bila geologija, ki se je takrat razvila v samostojno disciplino. Po vrnitvi na Poljsko je potoval po državi in se ukvarjal z geološkimi in geografskimi raziskavami. Bil je soutemeljitelj raziskav terena na Poljskem. S. je med 1802 in 1807 natančno raziskoval geološko sestavo Karpatov, tako s poljske kakor tudi z madžarske in avstrijske strani.
1786 je prevedel znano delo Epohe narave, ki ga je napisal J. P. Buffon, vsebovalo pa je tudi polemiko proti teoriji o epohah, ki jo je postavil Buffon. V svetu znanosti je imel uspehe pri diskusiji o melanitu iz področij okoli kraja Krzeszowice, ki se je 1807 pojavila v Franciji, dve leti kasneje pa tudi v Nemčiji. Podobno kot njegova predhodnika J. E. Guettard in J. J. Faber, je bil S. pripadnik diluvialne teorije nastanka kamnin na področju Poljske. Na predpostavkah te teorije je leta 1815 postavil analitično-sintetično priredbo geologije Poljske v delu O rudnih bogastvih Karpatov in drugih gorovij in ravnin Poljske. Dodatno je izdelal tudi številne geološke karte z naslovom Carta geologica totius Poloniae, Moldawiae, Transylwaniae et partis Hungariae et Valachiae, inventa per Staszic, ki so prikazovale številna mineralna bogastva, predvsem nahajališča nafte in vrelce slanice. V karte je vključil tudi arheološke znamenitosti in je s tem postal pionir sinhrono-znanstvene metode. To je bil prvi znanstveni učbenik za geologijo in mineralogijo s poudarkom na Karpatih na Poljskem. Prvič prikaže ihtiološki obris jezer v tantri, zaradi česa velja za očeta limnologije. S. je znan tudi kot prvi raziskovalec rastlinja in kot pionir varstva narave na tem območju.
Svoje filozofske poglede je predstavil leta 1819/20 v knjigi Človeštvo, ki opisuje proces emancipacije človeštva in podaja temelje za materialističen pogled na svet.
Leta 1800 je postal član Varšavske družbe prijateljev znanosti in bil od leta 1808 vse do svoje smrti njen predstavnik. Njegova velika zasluga je bila ustanovite Akademije za rudarstvo v Kielcah leta 1815 in ustanovitev rudarskega korpusa, nekakšne rudarske organizacije. Ustanovil je tudi prvo kmetijsko družbo v Hrubieszowu.
S. je na Poljski pokazal, kako premagovati zaostalost s pomočjo modernizacije rudarstva in metalurgije, ki jih je organiziral po saškem zgledu. S tem velja za soustanovitelja poljske metalurgije v regijah Kielce in Dąbrowa. Leta 1823 je delovalo že 37 jam železove rude, 9 plavžev, 32 prezračevalnih hiš in 116 fužin.
S. je leta 1819 načrtoval projekt za gradnjo velikih industrijskih tovarn v centru rudnih nahajališč v Białogonie pri Kielcah s 15-imi pečmi za taljenje bakra in svinca, za pridobivanje srebra in proizvajanje medenine. Zelo zgodaj je poudaril tudi pomen črnega premoga za gospodarski razvoj v regiji Dąbrowa.