MODRZEJEWSKI, Rudolf (MODJESKI, Ralph)

M. je kot 15-letni gimnazijec leta 1876 prišel v ZDA, ko se je tja preselila njegova mati, ki je bila igralka. Tam si je po zgledu matere spremenil priimek in postal Modjeski. Od leta 1883 dalje je imel ameriško državljanstvo. Od 1878 je živel v Parizu, kjer se je na Institut Duvigneau de Lanneau pripravljal na izpite za sprejem na École des Ponts et Chaussees. 1882 se je lahko vpisal na študij in tri leta kasneje se je z diplomo vrnil v ZDA. Prvo zaposlitev je dobil v biroju G. S. Morisona, priznanega konstruktorja jeklenih mostov. Kot asistent je nadzoroval gradnjo železniškega mostu družbe Union Pacific v Nebraski in izgradnjo previsnega mostu preko Mississippija v Memphisu.
1893 je odprl lastni konstrukcijski biro in risal načrte, se ukvarjal z izgradnjo mostov in bil izvedenec na področju gradbeništva. Naredil je preko 30 jeklenih mostov, predvsem visečih. Njegova prva konstrukcija je bil dvonadstropni železniško-cestni most reko Mississippija med Davenportom (Iowa) in Rock Islandom (Illinois). 1904 je končal z gradnjo previsnega mostu z rešetkastimi nosilci preko Mississippija v Tebah (Illinois), ki je imel dva železobetonska priključna viadukta, obočno konstrukcijo in skupno dolžino 838 m. Ameriški tisk ga je v javni anketi slavil kot izjemnega konstruktorja mostov. 1910 je ta naziv potrdil z izgradnjo mostu McKinley preko reke Mississippi v St. Louisu. Most je bil namenjen tako železnici kakor cesti, imel je osem travej, katere glavni rešetkasti nosilci so imeli razpon 210 m. V severozahodnem delu Združenih držav je zgradil številne mostove. Za Northern Pacific Railway je izdelal tipične projekte mostnih konstrukcij z razponom do 75 m, ki so jih dolgo časa vedno znova uporabljali. Med leti 1905 in 1908 je pri konstrukciji dveh železniških mostov v Oregonu, preko rek Columbia in Willamette, uporabil takrat največji premikajoči mostni sistem, ki je imel razpon ene roke 72 m. Kot glavni inženir gradnje železniškega mosta od Berda do Celina v Oregonu je preko reke Crooked napel 100 m visoki obočni most z razponom 107 m, ki so ga postavili brez odra, in sicer z obeh strani na enkrat. Mednarodno pozornost je vzbudil leta 1926 odprt Franklinov most preko reke Delaware v Filadelfiji, ki je imel takrat največji razpon visečih mostnih stebrov, in sicer 533 m ter elastične jeklene nosilce višine 110 m. Leta 1929 dokončan most Ambassadeur v Detroitu preko reke z istim imenom je tri leta obdržal svetovni rekord z razponom 564 m. S previsnim mostom zgrajenim v 1930-ih letih preko Mississippija pri New Orleansu je M. do skrajnih meja izčrpal konstrukcijske zmožnosti tiste dobe. Kot zelo spoštovan inženir za gradnjo mostov je M. večkrat delal tudi kot svetovalni izvedenec. Leta 1907 je bil član odbora, ki je raziskoval vzroke za porušenje mostu čez Svetega Lovrenca v Quebecu v času gradnje, naslednje leto pa je bil eden od komisarjev, ki so nadzorovali izgradnjo novega največjega most na svetu, z razponom 549 m. Kot svetovalec je sodeloval tudi pri izgradnji Trans Bay Bridgea, ki je bil dolg 13 km in je preko zaliva San Francisco povezoval istoimensko mesto z Oaklandom in je bil takrat eden najdaljših mostov na svetu. 1916 je svetoval še pri izgradnji tunela pod reko Hudson v New Yorku. M. pa ima tudi velike zasluge pri izobraževanju nove generacije ameriških graditeljev mostov. Kot priznanje za svoje zasluge pri izgradnji mostov v ZDA, je leta 1911 prejel doktorski naziv državne univerze v Illinoisu ter leta 1922 Franklinovo medaljo in častno članstvo Franklinovega inštituta v Filadelfiji. Tudi Visoka tehnična šola v Lwowu mu je leta 1930 podelila častni doktorat.