LIEBEN, Robert von

L. se je rodil staroavstrijski družini, iz katere je izhajala cela vrsta bankirjev in znanstvenikov, ter odraščal v kultivirani atmosferi dunajskih premožnih slojev. Njegov oče Leopold (1835-1915, leta 1877 pridobil plemiški naziv) je bil član upravnega odbora avstrijsko-madžarske banke, predsednik dunajske borzne komore (1911-1915) in predsednik upravnega sveta tovarne papirja Theresienthaler AG ter je skupaj s svojim bratom Richardom vodil, leta 1862 na Dunaju ustanovljeno banko Lieben & Co. Njegova mati Anna, rojena Baronesse Todesco, je bila hči bankirja. L-ov stric je bil še danes znani kemik Adolf L.
Finančno varen in z le malo zagnanosti pri učenju v strogem šolskem sistemu, se je moral L., potem ko je predčasno zapustil dunajsko akademsko gimnazijo, zadovoljiti z zaključnim izpitom realke. Vendar pa se je že zgodaj izobrazil kot samouk, pri čemer je izvajal predvsem fizikalno-kemijske poskuse in že kot najstnik v vili svojih staršev v Hinterbrühlu pri Mödlingu namestil električno razsvetljavo, ki je energijo dobivala iz bližnjega Höldrichovega mlina.
Po zaključku šole se je L. kot prostovoljec obvezal eno leto služiti pri avstrijsko-madžarskem regimentu suličarjev, vendar je bil kmalu, po hudem padcu s konja, odpuščen in si je potem kot prostovoljni delavec v delavnici Siemens-Schuckert v Nürnbergu pridobival praktične izkušnje s področja elektrotehnike. Kasneje je na Dunaju, ker ni opravil mature, kot izredni slušatelj udeleževal fizikalnih predavanj na Dunajski univerzi. Med drugim je obiskoval tudi seminar Franza Exnersa s področja eksperimentalne fizike.
Od pomladi leta 1899 je L. približno leto dni preživel pri Walterju Nernstu na Inštitutu za fizikalno kemijo na Univerzi v Göttingenu, kjer je dobil številne vzpodbude in se tudi osebno spoprijateljil z Nernstom. Po vrnitvi na Dunaj si je tam uredil laboratorij, ki ga je sam financiral in sodeloval s tehnikoma Eugenom Reißom in Siegmundom Straußom – oba sta se pozneje ukvarjala z radijsko industrijo. L. se je v tem času ukvarjal z elektromagnetsko sklopko za avtomobile, poskušal je izboljšati Wrightovo letalo, ki ga je dobil v Parizu in ga je kasneje prepustil avstrijski vojski, razvijal pa je tudi aparat za fotografiranje oči. Še naprej se je seveda ukvarjal z vprašanji s področja fizike in kemije, posebej z, do tedaj na Dunaju močno spornim, področjem atomistike ter se trudil s preizkušanjem Reichenbachovih napotkov glede aure.
Potem ko je leta 1903 Arthur Rudolf Wehnelt dokazal odklonskost katodnih žarkov preko magnetnih in elektrostatičnih polj, je L. glede tega izvajal lastne poskuse, katerih rezultate je istega leta objavil v časopisu za fiziko. Izkušnje glede električnih izpustov plinov na splošno in zlasti pri katodnih žarkih, so mu prišli prav leta 1905, ko se je pričel ukvarjati s konstrukcijo telefonskega releja s pomočjo žarečih katodnih cevi. Po nakupu in prodaji tovarne telefonov v Olomoucu (1904/05), kjer je L. v praksi spoznal, da še ni bilo možno vzpostaviti zadovoljive telefonske mreže z zmanjšanjem napetosti elektrike, se je začel ukvarjati s principi reprodukcije glasov. Katodne žarke je poskusil uporabiti kot ojačevalce in leta 1906 prijavil svoj prvi patent, pri katerem mu je uspelo s pomočjo magnetnih polj izzvati efekt ojačevalca. Leta 1910 je sledil drugi patent elektrostatičnega mrežnega krmiljenja in pa njegov dopolnilni patent (oba skupaj z Reißom in Straußom).
Tako imenovane »L-ove ojačevalne cevi« so bile revolucionarne pri vpeljavi telefonov, vendar so svoj pravi pomen pridobile predvsem pri uporabi za radijsko tehniko. Leta 1912 je konzorcij podjetji AEG, Siemens & Halske, Telefunken in Felten & Guilleaume prevzel nadaljnji razvoj in uporabo L-ovih iznajdb. Njegov trud je zasenčil spor glede primata za patent z Američanom Leejem de Forestom in L. je naslednje leto umrl, ne da bi videl uspeh svojih prizadevanj.
Kljub svojim individualističnim tendencam je L. veljal za komunikativno osebo in je o rezultatih svojih poskusov razpravljal s krogom podobno mislečih ljudi. V skladu s socialnimi navadami svojega očeta je v svoji hiši pogosto organiziral znanstvene simpozije. Leta 1911 se je poročil s hčerko dunajskega trgovca, igralko, Anno Schindler, teto avstrijskega poeta Juliusa von der Trauna, ki je bila nekaj časa dejavna v Dunajskem mestnem gledališču. V zakonu nista imela otrok, saj so L-u kmalu po poroki v prsnem košu odkrili tumor in tudi takojšnje zdravljenje z rentgenskimi žarki ni obrodilo sadov. O njegovi povezanosti s svetom pričajo tudi osmrtnice različnih osebnosti, kot sta bila Hugo von Hofmannsthal in Walter Nernst.