ZSIGMONDY, Richard

Z. se je rodil kot sin dunajskega primarija in docenta stomatologije Adolfa Z. in njegove žene Irme (von Szakmáry). Obiskoval je višjo realko v Josefstadtu, nato je pričel s študijem kemije na dunajski univerzi. Tam je študiral pri Ernstu Ludwigu, učencu Roberta Wilhelma Bunsna, vendar se je kmalu prepisal na Kemijsko tehnično šolo, ki je bila del Dunajske visoke šole, kjer je študiral od 1883 do 1887. Po koncu študija se je preselil v München in tam na Visoki tehnični šoli obiskoval predavanja pri Wilhelmu von Millerju. 2. decembra 1889 je z delom "Prispevki o sintezi indenskih derivatov" na univerzi v Erlangnu postal doktor filozofije, nato je bil za kratek čas privatni asistent pri Millerju ter se potem kot zasebni asistent fizika Augusta Kundta preselil v Berlin.
Med letoma 1893 in 1897 je delal v Gradcu, kjer je tudi habilitiral. Tukaj je po Kundtovi pobudi vodil raziskave za izpopolnjevanje loščilnih barv za steklo in porcelan.
Od leta 1897 je delal kot znanstveni sodelavec steklarsko-tehničnega laboratorija v steklarni Schott v Jeni, kjer je razvijal barvna stekla in jensko mlečno steklo. Leta 1900 je to delovno mesto zapustil, saj mu je pustilo le malo časa za njegove lastne raziskave. Do leta 1907 je v Jeni prebival kot zasebni učenjak. V Jeni je spoznal tudi Lauro Luise Müller, hčerko profesorja psihologije na Univerzi v Jeni, s katero se je leta 1903 poročil.
V Jeni se je ukvarjal z zlato-rubinovim steklom in prišel do svojih prvih temeljnih odkritij na področju koloidne kemije. Tako je ugotovil, da koloidne zmesi ne tvorijo kemijskih povezav, temveč da le preidejo v drugo stanje razpršitve. Beseda koloid v tem stanju ne pomeni več lepilu podobna substanca ali njena raztopina, temveč na tanko razporejena snov. Da bi bilo njegovo odkritje mogoče videti, je skupaj s fizikom Henryjem Friederichom Wilhelmom Siedentopfom kot tehnični pripomoček razvil ultramikroskop, ki temelji na principu temnega polja in katerega je leta 1913, ko je bival v Göttingerju, izboljšal v ultramikroskop z imerzijskim objektivom. S tem mikroskopom je pridobil dokaz, da Brownovo gibanje ne obstaja samo pri mikroskopskih, temveč tudi pri veliko manjših delcih, kar je bilo za razvoj fizike velikega pomena. V letih 1905 in 1907 je to odkritje pospremil s svojima temeljnima deloma. V letih 1907/08 je živel na svojem posestvu v Terlagu pri Trientu.
Kot profesor in direktor Inštituta za anorgansko kemijo je leta 1908 dobil mesto na Univerzi v Göttingenu, kjer je deloval do smrti. S svojimi študenti je v tem času lahko izvajal obširne poizkuse in posledično je lahko raziskoval kompleksna tematska področja. Tako se je po letu 1911 posvečal poizkusom na področju struktur gelov. Uspelo mu je dokazati, da gele zrnato sestavljajo amikroni in da jih prepredajo prazni prostori ali pa da jih sestavljajo mreže zelo tankih niti. Njegova knjiga "Choloidchemie/Koloidna kemija", ki je prvič izšla leta 1912 je bila tako uspešna, da so jo morali v letih 1918, 1920 in 1922 ponovno natisniti. Popolnoma predelana izdaja v dveh delih je izšla v letih 1925 in 1927.
Leta 1925 je prejel Nobelovo nagrado za kemijo, in sicer za "razlago heterogene narave koloidnih raztopin, kot tudi, za ob tem uporabljene metode, ki so temeljnega pomena za moderno koloidno kemijo". Bil je častni doktor Visoke tehnične šole na Dunaju, Medicinske fakultete na Univerzi v Königsburgu in na Visoki tehnični šoli v Gradcu. Leta 1924 je bil kot korespondenčni član v tujini sprejet v Dunajsko akademijo znanosti.
Z.-jeva dejavnost na področju rentgenske spektroskopije, na kateri je temeljil razvoj rentgenske kristalografije, je bila za moderno biokemijo velikega pomena. Razvil je zvezdasti dializator, s katerim je izboljšal postopek ločevanja mešanih raztopin (dializa).