TUNNER, Peter Ritter von

T. izvira iz družine, ki se je na Štajerskem skozi generacije ukvarjala z železarsko znanostjo. Njegov ded Joseph je imel v vzhodno štajerskem Sallau v lasti podkovstvo, žebljarno, fužino, metalurški obrat, plavž in rudnike železa. Njegov oče, Peter T. starejši (1786-1844) je od leta 1823 naprej delal kot namestnik knežjega schwarzenberškega rudnika in železarne Turrach, potem ko so ga gospodarske in tehnične težave v Salli privedle do stečaja. T. je bil rojen v Deutschfeistritzu severno od Gradca, kjer je živel njegov stric Heinrich. Po končanju osnovne šole se je preselil k svojim staršem v Turrach. Ko so postali pozorni na njegovo veliko nadarjenost so ga poslali v Frantschach (Koroška) in mu omogočili študij na Politehničnem inštitutu na Dunaju, ki ga je obiskoval med leti 1828 in 1830. Potem ko je pridobil obsežno teoretično znanje, so sledila leta praktičnega delovanja in nadaljnje poklicno usposabljanje: obisk tirolske in salzburške železarske industrije, vodenje mauterndorfske železarne in od leta 1832 do 1834/35 vodenje novo zgrajenih schwartzenberških fužin v Katschu pri Murau. V obdobju, ko je vodil fužine v Katschu je načrtovano ustanovitev zavoda za montanistično znanost v Vordernbergu spremenil v konkretni študij. Gonilna sila ustanovitve tega zavoda, nadvojvoda Johann, se je, da bi prišel do primernega vodje za to šolo, pogajal z različnimi ljudmi s tega znanstvenega področja. Po obisku Katscha je njegovo pozornost vzbudil takrat 25-letni T., ki je 15. maja 1836 prejel dekret o imenovanju na delovno mesto profesorja za rudarske in metalurške znanosti v novoustanovljeni šoli.
Njegova prva naloga je bilo dolgo, od oktobra 1835 do decembra 1837 trajajoče, potovanje po vsej monarhiji in ostali Evropi. Potoval je po Saški, Prusiji, na Švedsko, v Anglijo, Belgijo, Francijo, po Württembergu in Bavarski. Nadaljnja krajša potovanja so ga leta 1838 vodila na Madžarsko in v severno Italijo. Tako je mladi montanist z eno potezo dobil vpogled v neprimerljiv pregled evropske železarske znanosti, ki se je od takrat odražal v njegovi dejavnosti vodje štajerskega stanovskega montanističnega zavoda v Vordernbergu, ki so ga odprli 8. novembra 1840. T. je od leta 1849 do leta 1874 po Leobenu kot ravnatelj načeloval cesarsko kraljevem montanističnem učnem zavodu (od leta 1861 rudarska akademija). Do leta 1866 je kot glavni izdajatelj skrbel za izdajanje rudarsko-metalurškega zbornika.
T.-jev jasni cilj je bil, da bi železarstvo v podalpskih deželah naredil mednarodno konkurenčno. V prvih letih se je osredotočil na tradicionalno pridobivanje železa in jekla v plavžih na oglje ter v talilnicah in pudlarskih pečeh. Njegovo najpomembnejše delo v tistem času je bilo Dobro informirani kovaški mojster (1846), obsežen in razumljiv priročnik za praktično uporabo ter navodili za kovaškega mojstra v talilnici. T. je bil prav tako eden prvih zagovornikov uporabe koksa za proizvodnjo surovega železa v plavžih. Od leta 1830-ih let se je zavzemal tudi za dosledno predgretje phanega zraka. Od poznih 1850-ih let je T. pripadal najzgodnejšim glasnikom novega boljšega postopka za pridobivanje jekla. V svojem angažmaju za prevzem v Angliji in na Švedskem uspešnega razvoja je leta 1861 prevzel bessemerski proces pridobivanja jekla v konvertorju. Intervencija je padla na plodna tla, ko se je schwarzenberški knez leta 1861 odločil, da bo v Turrachu zgradil jeklarno, ki je jeklo proizvajala z Bessemerjevim procesom z dvema prevesnima (angleškima) konvertorjema. T. je kot svetovalec lahko pri tem uporabil izkušnje, ki jih je pridobil na svojem potovanju v Anglijo na londonsko svetovno razstavo in bil pri zagonu prvega metalurškega obrata v Avstriji, ki je deloval na Bessmerjevem principu, oktobra 1863 tudi osebno prisoten v Turrachu. Tudi leto kasneje je v Heftu (Koroška) T. posredoval odločujoče podatke za izgradnjo drugega metalurškega obrata, kjer so jeklo pridobivali z Bessmerjevem procesom. Kasneje se je z enako doslednostjo zavzemal za uvedbo Thomasovih in Siemens-Martinovih postopkov.
Poleg več desetletji trajajočega učiteljevanja na »njegovi« šoli in praktičnega vpliva na razvoj rudarstva in metalurške znanosti v podalpskih deželah je njegovo zanimanje do konca življenja ostalo pri mednarodni montanistični znanosti. Zaradi svojih številnih potovanj v tujino, med drugim je po uradni dolžnosti obiskal vse svetovne razstave od leta 1851 dalje, je veljal za enega najboljših poznavalcev evropske železarske industrije in njenih tehnik v drugi polovici 19. stoletja. Na tem položaju je leta 1870 prejel povabilo ruskega carja naj obišče železarne na Uralu in v južni Rusiji. Šest let kasneje je dobil še priložnost, da po svetovni razstavi v Filadelfiji spozna tudi ameriški kontinent.
Leta 1838 se je poročil z Marijo Zahlbruckner († 1882), ki mu je rodila tri otroke. Po smrti njegove najljubše hčerke Paule leta 1892 in po kapi, ki jo je doživel, so bila poslednja leta njegovega življenja zaznamovana s težko boleznijo. T. je prejel številna priznanja in odličja, med drugim zlato Bessmerjevo medaljo Inštituta za železo in jeklo (Iron and Steel Institutes (1881)) in bil prvi častni član Združenja nemških železarjev (1881). T.-jevi učenci so bili med drugim tudi Franz Kupelwieser, Joseph Gängl von Ehrenwerth, Josef Massenez, Karl Poensgen in Ludwig Beck. O njegovi delovni vnemi priča okrog dvajset monografij in preko 200 časopisnih člankov.