ROŠ, Mirko
* 20. 9. 1879, Zagreb, Hrvaška
† 28. 5. 1962, Zürich, Švica
inženir gradbeništva, statik
R. se je rodil slovenski družini v Zagrebu, gimnazijo je obiskoval v Beogradu, kjer se je v šolskem letu 1888/89 tudi vpisal na tehniško fakulteto. V letih 1890-95 je študij nadaljeval na tehniški visoki šoli v Hannovru. Leta 1906 je diplomiral z odliko kot gradbeni inženir s specializacijo v gradnji mostov. Prakso je opravil pri gradnji železnice v švicarskem St. Gotthardu, nato pa bil od leta 1908 zaposlen kot konstruktor in statik v Oberhausnu in Hannovru, kjer je na tehniški visoki šoli postal asistent pri predmetu statike in gradnje mostov. V letih 1909-23 je bil glavni konstruktor in direktor v švicarskih gradbenih podjetjih. Leta 1922 je bil pobudnik ustanovitve Mednarodne zveze za mostove in strukturni inženiring, od 1923 je predaval na tehniški univerzi ETH- Zürich in 1924 postal direktor zavoda za preizkušanje materiala, kjer se je posebej ukvarjal s področjem gradbene in strojne industrije. Od 1927 do 1937 je bil generalni sekretar nove mednarodne zveze za raziskave materiala.
R. je izvedel vrsto zahtevnih tehničnih projektov; med drugim je pred uničenjem rešil znameniti ločni most v švicarskem St. Gallenu in preskusil velika mostova čez Savo pri Zemunu (1934) in Zagrebu (1939). Posegal ja na področja vseh osnovnih gradbenih materialov in konstrukcij v lesu, kamnu, betonu, železobetonu, jeklu. Med prvimi je sistematično obravnaval problematiko staranja in utrujenosti materialov. Bil je član vrste univerz in tehničnih visokih šol (Brno, Budimpešta, Dunaj, Liege, Ljubljana, Riga, Stuttgart) in član okrog štiridesetih evropskih znanstvenih in tehničnih ustanov.
