VIDMAR, Milan
* 22. 6. 1885, Ljubljana, Slovenija
† 9. 10. 1962, Ljubljana, Slovenija
elektrotehnik
V. je v letih 1902-07 je študiral na Dunaju strojništvo in 1909 doktoriral z disertacijo o teoriji centrifugalnih črpalk, v poklicem življenju pa se je povsem posvetil elektrotehniki. V letih 1912-13 je delal v tovarni → Ganz v Budimpešti kot asistent Otta Titusza → Blathyja, enega od izumiteljev in najboljših poznavalcev transformatorjev, ki so postali ožja V-jeva specializacija. Njegove knjige o transformatorjih, ki jih je pisal večinoma v nemščini, so prevajali v številne jezike, več desetletij pa so jih pri šolanju uporabljali evropski elektrotehniki.
Knjiga Die wirtschaftliche Aufbau der elektrischen Maschine (1918) je V-ju odprla pot do univerzitetne kariere. Med leti 1919 do 1957 je bil profesor na Ljubljanski univerzi in vsaj dvakrat preprečil zaprtje edine slovenske univerze – prvič ni podlegel srbskim pritiskom, med vojno pa nemškemu okupatorju.
Čeprav je V. ohranil vezi z industrijo, se je v intenzivno ukvarjal predvsem s pedagoškim in publicističnem delom. Posvečal se je problematiki prenosa električne energije, še zlasti aluminijastim vodnikom. Elektrotehniko, pa tudi znanost in tehniko v celoti, je pojmoval in obravnaval kot sestavino sodobne civilizacije in kulture. Znanstvenemu pisanju je dodal še poljudnoznanstvene in razmišljujoče tekste ter potopise. Bil je tudi odličen šahist, njegovi mednarodni uspehi ga označujejo kot največjega šahovskega amaterja vseh časov. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v vojnih časih pa tudi njen predsednik. Ljubljanski elektrotehniški inštitut, ki ga je ustanovil in prvi tudi vodil, se od leta 1968 imenuje po njem.
