NENCKI, Marceli

N. je leta 1863 končal gimnazijo v Piotrkówem in pričel študirati na Jagiellonski univerzi v Krakovu. Po enem letu je odšel v Jeno in na tamkajšnji univerzi pričel študirati na filozofski fakulteti, kjer je imel za glavni predmet klasične jezike. Zaradi nagovarjanja dveh zdravnikov je končno odšel v Berlin in na tamkajšnji univerzi študiral medicino. 1870 je končal študij medicine z disertacijo Oksidacija aromatičnih spojin v živalskih organizmih (Die Oxydation der aromatischen Verbindungen im Tierkörper). Še med študijem medicine je bil član Visoke tehnične šole v Berlinu, kar mu je omogočilo dvoletno prakso v laboratoriju Johanna Friedricha Wilhelma Adolfa von Baeyerja in delo pod njegovim vodstvom. Dve leti po končanju študija se je, kot asistent, zaposlil na Inštitutu patološke anatomije na Univerzi v Bernu. 1876 je komaj kot 29-letnik zasedel mesto izrednega profesorja in kot priznanje za njegove zasluge mu je bilo podeljeno vodenje novoustanovljene katedre za fiziološko kemijo (biokemijo) na Univerzi v Bernu. N. se je v teh letih izkazal za enega najpomembnejših švicarskih znanstvenikov. Leta 1891 se je preselil v St. Peterburg in se tam, v na novo ustanovljenem inštitutu, pričel ukvarjati z eksperimentalno medicino. Postavili so ga za vodjo kemijskega oddelka, ki je zaradi njegovega truda nastal v pičlem letu. V sodelovanju z znanim vodjo inštituta Iwanom Pietrowiczem Pawłowom so nastala njegova najpomembnejša dela s področja organske kemije, fiziološke kemije in bakteriologije. Svoje raziskave s področja organske kemije je tako lahko povezal s svojo medicinsko izobrazbo. Nanašale so se predvsem na sečno kislino, dimid ogljikove kisline, keton guandinin, oksiketone in njihove derivate. N. je opravljal raziskave s sintezami, pri čemer je opisoval molekularno sestavo teh substanc; raziskave so se pokazale kot velikega pomena za industrijo proizvodnje barvil in za analitične metode farmakologije. Med raziskavami produktov kondenzacije karbolne kisline s pomočjo različnih substanc, mu je uspelo proizvesti prvi sintetični antiseptik, fenil salicilat, snov, ki so jo kasneje uporabljali v različne namene. Disertacija, ki jo je sestavil v Berlinu in v kateri je opisal presnovo benzoatnih spojin v organizmu, je bila prva iz serije razprav s področja biokemije. Na podlagi teh raziskav je skupaj s Sieberowo razvil biometrični test za preverjanje intenzivnosti oksidacijskega procesa v organizmu, ki se ga uporablja še danes. Ta test mu je omogočil pojasnitev značaja sladkorne bolezni. V sodelovanju s Sieberowo je odkril, da sladkorna bolezen ni posledica preprečitev oksidacijskih procesov, ampak tistih, ki pretvarjajo sladkor v mlečno kislino. N. je dokazal tudi, da prisotnost karboksilne skupine bistveno zmanjšuje toksičnost aromatičnih spojin v organizmih. Njegova dela s tega področja so podlaga za pomembno kemijsko področje - detoksikacijo organizma. Velikega pomena so bile tudi njegove dolgoletne raziskave, ki jih je izvajal glede nastanka sečnine. Odkril je, da lahko diamid ogljikove kisline nastaja v celici s pomočjo aminokarbonske kisline, ki se jo dovaja organizmu, čeprav je bilo takrat splošno mnenje, da v celicah nastajajo beljakovine, od koder se z razkrojem odcepijo. N. je opazil, da se amonijak veže z ogljikovim dioksidom, ki nastaja z izgorevanjem in pri tem nastane amonijev karbonat. Karbonat odda molekulo vode in preide v karbamidsko kislino, ta pa preide v diamid ogljikove kisline. Ta teorija je v znanstvenem svetu prevladovala vse do raziskav Hansa Adolfa Krebsta, v 1930-ih letih. Te so v osnovi potrdile N-jeve navedbe. Velik uspeh so mu prinesle tudi raziskave povezane s hemoglobinom. Skupaj s Sieberowo in J. Zaleskim je razvil metodo za pridobivanje kristal hamina kot izhodiščnega materiala za nadaljnje raziskave. Iz tega je N. pridobil kristalni hematoporfirin in po številnih analizah je določil njegovo kemično strukturo. Naslednja substanca, ki jo je pridobil iz kristal hemina je bil mezoporfirin, snov, ki je glede na svojo kemično strukture vezni člen med hemoglobinom in klorofilom, rastlinskim barvilom, ki ga je v tistem času raziskoval Leon Pawel →Marchlewski. Te raziskave so ga vodile do teze, da obe barvili, ki sta v naravi zelo pomembni, kažeta na podobno strukturo. N. se je ukvarjal tudi z raziskovanjem beljakovin in encimov. Kot prvi je odkril aminokarbonsko kislino, ki jo je identificiral kot skatlamino ocetno kislino. V resnici je šlo za tritofan, ki ga je nekaj let kasneje odkril Frederick Gowland Hopkins. Raziskoval je kemično sestavo beljakovin, pri katerih je določil razpad pod vplivom alkanov, kislin, prebavnih sokov in sparogenskih bakterij. Med temi raziskavami je prvič naredil klasifikacijo aminokarbonskih kislin v beljakovinah, kar je standard v biokemiji 20. stoletja.
Na področju bakteriologije je N. znan kot pionir fiziologije in kemije mikroorganizmov. Kot prvi je svoje biokemične poskuse izvajal na bakterijah.