MEITNER, Lise

M., hči odvetnika, je po končani ljudski in meščanski šoli na dunajski Landstrasse od leta 1898 obiskovala zasebne tečaje za pripravo na maturo, ki jo je opravila na Akademski gimnaziji na Dunaju. Leta 1901 je pričela študirati matematiko in fiziko na Univerzi na Dunaju, kjer je med drugim poslušala predavanja pri Ludwigu →Boltzmannu in Franzu Exnerju, ter leta 1906, kot druga ženska pridobila naziv dr. fizike na univerzi na Dunaju. Že med svojim študijem je spoznala Stefana Meyerja in Egona von Schweidlerja in predvsem prvi je pri M. vzbudil interes za raziskovanje radioaktivnosti. Po zaključku študija je M. opravila strokovni izpit in se leta 1907 vpisala na berlinsko univerzo, kjer je pri Maxu Plancku študirala teoretično fiziko. Po tem ko je končala z tamkajšnjim izobraževanjem leta 1910, je bila M. med leti 1912 in 1915 asistentka za teoretično fiziko na Inštitutu Maxa Plancka. Med prvo svetovno vojno je tri leta delala kot rentgenološka asistentka v avstrijskih vojaških bolnicah. 1922 je habilitirala in bila leta 1926 imenovana za izredno profesorico eksperimentalne jedrske fizike.
Med leti 1907 in 1938 je M. tesno sodelovala z Ottom Hahnom in sicer na področju radioaktivnosti. Poleg tega pa jima je Kemijski inštitut cesarja Wilhelma, katerega fizikalni oddelek je kasneje tudi vodila, nudil optimalne pogoje za delo. Iz tega obdobja izvirajo temeljna znanja o radioaktivnem razpadu beta in drugih njunih odkritjih, ki so bila temeljni kamen za kasnejše raziskave o jedrski cepitvi. Že leta 1911 jima je skupaj z Hahnom in Ottom von Bayerjem s pomočjo magnetnega ß-spektografa uspel prvi dokaz za obstoj monoenergetskih skupin v energijskem spektrumu ß žarkov, ki so bili kasneje dokazani kot konverzijski elektroni žarkov y. Nadalje se je M. ukvarjala z izvorom y žarkov, kakor tudi z formulo »Klein-Nishina«, o absorpciji y žarkov zaradi Comptonovega sipanja. Druga raziskovanja, ki jih je opravila z Ottom Hahnom in Jamesom Franckom zadevajo ∝ odbojno metodo, gibljivostjo odrivnih atomov, odkritje protaktinija kot matične substance aktinija in pa izboljšavo Wilsonove meglične celice.
Zaradi svojih judovskih korenin – čeprav se je že leta 1908 spreobrnila v evangeličansko vero - se je bila leta 1938 prisiljena izseliti na Švedsko. Sprva je bila dejavna na Visoki tehniški šoli v Stockholmu ter na Inštitutu Alfreda Nobela potem pa je leta 1946 prevzela vodstvo oddelka jedrske fizike na fizikalnem inštitutu Visoke tehniške šole v Stockholmu. Tukaj je M. sodelovala s svojim nečakom Ottom Robertom Frischem in sicer pri raziskavah fizikalnega tolmačenja procesa cepitve. Brez dvoma pa za njene največje znanstvene zasluge velja sodelovanje pri prvi atomski cepitvi, pri čemer je M. pojmu jedrske cepitve pustila velik pečat.
Uspešna je bila tudi v akademskem poklicu. Med drugim je poučevala tudi Sigvarda Eklunda, kasnejšega upravnika Mednarodnega urada za atomsko energijo, ki šteje med njene najpomembnejše učence. Zadnja leta svojega življenja je ta znanstvenica, ki je do svoje visoke starosti ostala polna duha in telesno čila, preživela pri svojem nečaku v Cambridgeu. Tesno povezanost s svojo domovino Avstrijo je ohranila celo življenje.
Za svoje izjemne dosežke je bila M. odlikovana in leta 1948 so jo na Dunaju izvolili za prvo žensko članico Avstrijske akademije znanosti. Že leta 1924 je prejela srebrno Leibnizevo medaljo Akademije znanosti v Berlinu, leta 1925 ji je bila podeljena Ignaz-L.-Leibnova nagrada Avstrijske akademije znanosti, leta 1947 pa je prejela še nagrado mesta Dunaja za svoje dosežke s področja naravoslovja. Poleg vsega tega pa je leta 1949 prejela zlato medaljo Maxa Plancka, leta 1954 so jo počastili z nagrado Otta Hanha ter leta 1957 z redom »Pour le mérite«. Njen pomen pa so še povečevala številna članstva v nacionalnih in mednarodnih akademijah in združenjih, kot so častni doktorati Univerze v Berlinu in Stockholmu. Večkrat je bila neuspešno nominirana za Nobelovo nagrado, končno pa so v 1990-ih letih počastili njen spomin s tem da so po njej imenovali 109 element, meintnerij. Leta 1958 je bila imenovana za meščanko mesta Dunaja, po njej pa so imenovali tudi ulico v Wien-Donaustadtu.