MARCHLEWSKI, Leon Paweł

M. je od 1888 do 1890 študiral na švicarski Visoki tehnični šoli v Zürichu. Kot asistent profesorja za kemično tehnologijo Jerzyja Lungeja, mu je z njim uspel razvoj izboljšane metode analize mešanice žveplovega oksida pri pridobivanju žveplene kisline kot tudi nitratnih plinov pri pridobivanju solitrove kisline. Rezultat njunega dela je znan kot plinometer »Lunge-M.-Aparat«. 1892 je doktoriral z delom Kritična študija o metodah določanja žveplovega sulfida (Kritisches Studium über Methoden der Bestimmung des Sulfidschwefels). Istega leta je zapustil Zürich in pričel delati kot asistent za organsko kemijo v zasebnem laboratoriju Edwarda Schuncka v Kerslu pri Manchestru. M. se je ukvarjal z organsko in fiziološko kemijo, predvsem z naravnimi glikozidi - sladkornimi spojinami. Razvozlal je kemično strukturo rubiadina, komponento enega izmed glikozidov v indigovcu oziroma barvilni silini pri kateri je določil kemijsko formulo tako imenovanega rastlinskega indikanta iz katerega se pridobiva indigo modro barvilo. 1897 je M. postal vodja laboratorija barvilne in farmacevtske tovarne „Claus und Ree“ v Claytonu pri Manchestru in na Tehnološkem inštitutu v Manchestru pričel predavati organsko kemijo. Leta 1900 je prevzel vodenje živilsko-raziskovalnega centra v Krakovu in tam nadaljeval svoje raziskave spojin povezanih z indigom - indirubin in isatin - ter odkril novo kemijsko spojino, ki jo je imenoval indofezanin. Pri svojem znanstveno raziskovalnem delu se je ukvarjal tudi s spojinami zelenega rastlinskega barvila klorofila in spojinami modrega barvila hemoglobina. S pomočjo spektralne fotometrije je raziskoval absorbcijski spekter filoporfirinov in hematoporfirinov in pri tem ugotovil, da so skoraj identični. V primeru empirične formule filoporfirinov je manjkal le en sam atom.
Na podlagi svojih opazovanj je postavil tezo, da sta filoporfirin in hematoporfirin povezani spojini, iz česar je izvedel povezave med matičnimi substancami teh spojin.
Povzetek svojih raziskav je izdal leta 1893 v monografiji Kemija klorofila (Die Chemie des Chlorophyl). Istega leta ga je Jagiellonska univerza v Krakovu imenovala za izrednega profesorja in leta 1906 za rednega profesorja kemije. Istočasno je do leta 1939, kot vodja oddelka medicinske kemije predaval na medicinski fakulteti, od leta 1918, kot redni profesor.
M. je bil član Akademije znanosti v Krakovu in 1938 predsedujoči Poljske akademije znanosti. Na Jagiellonski univerzi so ga dvakrat (leta 1926 in 1928) izvolili za svojega rektorja. Kot edini Poljak je bil M., kot častni član, izvoljen v „Societé de Chimie de France”. Bil je tudi dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti, Kmetijske akademije Češkoslovaške in Romunskega kemijskega združenja ter med letoma 1930 in 1935 senator Republike Poljske.