GÖDEL, Kurt
* 28. 4. 1906, Brno, Republika Češka
† 14. 1. 1978, Princeton, ZDA
matematik
G. je bil pomemben matematik, ki je definiral možnosti formalizacije matematičnih teorij. Bil je sin direktorja tekstilne tovarne v Brnu Rudolfa G. (1874-1929) in Mariam Handschuh (*1879). V Brnu je obiskoval nemško realko, ki jo je končal z odliko. Od leta 1924 je študiral na Univerzi na Dunaju. Kmalu po očetovi smrti je zaprosil za preklic češkoslovaškega državljanstva in se preselil v Avstrijo, k bratu, ki je tam živel od leta 1925. Na dunajski Univerzi je poslušal teoretično fiziko pri Hansu Thirringu in matematiko pri Paulu Furtwänglerju ter Ottu Hahnu. Privlačil ga je neopozitivistični „dunajski krog“, še posebej so ga zanimala vprašanja o temeljih matematike, logike in filozofije znanosti. Velik vpliv nanj so imeli Otto Hahn, Karl Menger in Rudolf Carnap. Otto Hahn ga je leta 1926 vpeljal v „dunajski krog“.
Hahn in Carnap sta leta 1926/27 v dunajskem krogu dala pobudo za obsežno analizo Wittgensteinovega „Tractatus logico-philosophicus“ (Leipzig 1921), od koder je G. dobival spodbudo za svoja dela v letih 1929/30, v katerih se je ukvarjal s principi popolnosti in neprotislovnosti aksiomatiziranega sistema. Leta 1929 je na Filozofski fakulteti na Dunaju zagovarjal svojo disertacijo o popolnosti predikatne logike prvega reda. Ostal je na Univerzi, kjer mu je Hahn leta 1933 ponudil mesto docenta.
Bivanje na Dunaju je bilo odločilnega pomena za G-jevo znanstveno pot. Večina njegovih najpomembnejših del je izšla v 30-ih letih. Pri Mengerjevih kolokvijih je spoznal Alfreda Tarskija, preko katerega je navezal stik s poljskimi logiki. Že leta 1932 je bil v stiku z Oswaldom Veblenom, ki je kasneje ustanovil Inštitut za napredne študije (Institute for Advanced Study) v Princetonu (ZDA). Ko je bilo G-ju leta 1938 na dunajski Univerzi odvzeto dovoljenje za poučevanje, je emigriral v ZDA, kjer je predaval na Princetonu in raziskoval do smrti.
Po drugi svetovni vojni mu je več ameriških univerz podelilo častni doktorat, častno članstvo v Avstrijski akademiji znanosti pa je odklonil (leta 1966). Leta 1951 je na Einsteinov predlog dobil Einsteinovo nagrado za izračune na področju relativnostne teorije (rešitve Einsteinovih enačb teorije ploskev), ki so vodili do „Gödlovega vesolja“.
