PRỐSZYŃSKI, Kazimierz

P. je 1894/95 in od 1905 do 1908 študiral na Tehnični fakulteti univerze v Leigu. 1895 je konstruiral prvi kinematografski aparat, tako imenovani »pleograf«. Odločujoča konstrukcija je bila premikanje traku v notranjosti aparata in izdelava prenosnika za filmski trak. »Pleograf« je bila naprava, s pomočjo katere je bilo mogoče predvajanje in snemanje. 1895 je P. posnel prve kratke filme. Po neprekinjenih delih s katerimi je želel izboljšati svojo napravo, je P. leta 1899 predstavil svoj novi izum »biopleograf«, ki je preprečeval nihanje in poskakovanje filma in je bil uporaben za kinematografske projekcije. 1899 je nastal aparat za filmske amaterje.
Na kinematografski razstavi v Varšavi leta 1901 je P. predstavil svoje aparate in predvajal kratke filme o varšavskih ulicah in nekaj pravljičnih scen, med drugim tudi film z naslovom Dogodivščine nekega izvoščka. Istega leta je za proizvodnjo in prodajo njegovih aparatov odprta delniška družba »pleograf«, vendar jih je že leta 1903 izrinila francoska konkurenca.
1903 je bila v Varšavi svetovna premiera: med prvo izvedbo Wagnerjeve opere Valkira v gledališču Wielki, so na odru prvič predvajali filmsko projekcijo. 20 m dolg film je prikazoval Valkire, ki so letele na oblakih.
Po zaključku študija je P. leta 1908 odpotoval v Pariz. Z uporabo tako imenovane krožne zaslonke, ki je med projekcijo enakomerno lomila svetlobo, mu je uspelo povsem odpraviti tresljaje slike. »Kinematograf«, ki ga je predstavil leta 1909, je omogočal uporabo 3000 m dolgih filmov in s tem odločujoče pripomogel k razširjenosti kina. Pariška akademija znanosti in francosko Društvo za napredek državne industrije sta pohvalili njegov aparat.
P. je bil kasneje zaradi finančnih težav prisiljen prodati svoj izum. Tako imenovani »aeroskop", P-jevo prvo ročno filmsko kamero, je zato leta 1910 francoski Akademiji znanosti predstavil dobitnik Nobelove nagrade za fiziko Gabriel Lippmann. Kamera, ki je na začetku delovala na stisnjen zrak, kasneje pa jo je poganjal akumulator, ki se je nahajal v torbici, je imela 137 m dolg film in je omogočala okrog 15 minut posnetkov. Leta 1913 je izum prejel zlato medaljo na mednarodni razstavi kinematografije.
P-jev »kinematograf« so med prvo svetovno vojno množično uporabljali za vojno poročanje. Kamero je prilagodil tudi za snemanje v zraku, prvič pa so jo kot tako uporabili leta 1920, ko so obleteli svet. V uporabi je ostala vse do izuma filma s tonom.
1907 je P. prijavil patent za »kinofon«. Novi aparat je omogočal sinhronizacijo slike in tona. 1913 je z aparatom naredil prvi posnetek s tonom. Leto kasneje je v Kraljevem fotografskem društvu v Londonu predstavil novi kinematografski aparat za amaterje, imenovan »oko«.
Prva svetovna vojna mu je preprečila nadaljnji razvoj aparatov. 1921 se je P. vrnil na Poljsko. 1922 je ustanovil delniško družbo Oko, ki jo je imenoval »Srednje evropska delavnica amaterskih kinematografov inženirja P-ega«, ki pa je obstala samo tri leta.
Med drugo svetovno vojno je razvijal novo konstrukcijo aparata Oko, tokrat s filmom širine 16 mm. Razvil je tudi aparat, imenovan »avtolektor«, ki je slepim omogočal branje knjig.
Pred letom 1900 se je P. ukvarjal tudi s prenosom premikajočih se slik. 1898 je v Varšavi predstavil tako imenovani »telefot«, ki pa praktično ni bil uporaben, ampak P-ega vseeno uvršča med pionirje televizijske tehnike. Od leta 1925 je bil delni lastnik časopisa Gazeta Świąteczna.
1944 je bil P. aretiran in odpeljan v koncentracijsko taborišče Mauthausen (Avstrija), kjer so ga umorili.