WITTGENSTEIN, Karl

W. je konec 19. stoletja v Avstro-Ogrski monarhiji nedvomno štel med najvplivnejše podjetnike s področja rudarsko-železarske industrije. Na vrhuncu kariere je obvladoval najpomembnejše rudnike kot tudi železarske in jeklarske koncerne na Češkem in v Avstriji ter si tako ustvaril monopol.
Rojen je bil kot enajsti otrok v družini saškega trgovca z volno, ki so jo 1851 preselili v Vösendorf pri Dunaju. Potem ko je zaključil šolanje na gimnaziji, je kot osemnajstletnik zapustil družino in leta 1865 s ponarejenim potnim listom prispel v Ameriko, kjer je dve leti delal na različnih delovnih mestih. Poznejša popotovanja po Ameriki (po 1889) so zelo vplivala na njegov pogled na svet. Po vrnitvi je na Dunaju obiskoval predavanja na Politehničnem inštitutu, delal v tovarni strojev, ki je bila v lasti Državnih železnic, nato pa služboval kot tehnični risar, dokler ga ni Paul Kupelwieser leta 1872 povabil v svojo livarno v Teplicah. Ko je Kupelwieser leta 1877 zapustil Teplice ter odšel v Vitkovice, ga je W. nasledil na mestu generalnega direktorja. Svojo velikansko spretnost pri poslovanju ter svoje pomanjkanje zadržkov je dokazal leta 1880, ko mu je, kljub močni konkurenci Češke železarsko-rudarske družbe, uspelo od Dortmudsko-Hörderske unije metalurgov pridobiti licenco za Thomasov postopek za pridobivanje surovega železa brez fosforja. Njegov naslednji korak je bil uperjen neposredno proti Češki železarsko-rudarski družbi. S pomočjo prijateljev je izkoristil njeno oslabitev ter leta 1884 z nakupom delnic postal njen večinski lastnik. Istega leta je v Teplicah z Rudolfovim metalurškim obratom ustanovil največji obrat za valjanje tanke pločevine v monarhiji. Nato se je ukvarjal s prevzemom Praške železarske družbe (PŽD). Leta 1885/86 je prešel k PŽD pod pogojem, da ta odkupi njegove delnice tepliške valjarne, plača pa ga s svojimi delnicami. S to združitvijo je postal centralni direktor velike PŽD. Med njegovimi dejavnostmi, ki so se navezovale na to pridobitev, je bilo tudi ustanavljanje kartelov: Schienenkartell leta 1878 in Stabeisenkartell leta 1884. V lasti PŽD je bil tudi obrat v Kladnu, zahodno od Prage, kjer je W. leta 1890 postavil novo livarno jekla.
Sledila je pridobitev delniške večine v družbi "St. Egydyer Eisen- und Stahl-Industrie-Gesellschaft", ki jo je dosegel leta 1890. Ta obrat je v spodnjeavstrijskih krajih St. Aegydin Furthof izdelovala jeklene vrvi in pile. Njegovo energično racionalizacijo in centralizacijo proizvodnje na ta dva obrata je leta 1891 pospremila štiritedenska stavka. Iz istega razloga, torej zaradi funkcionalne integracije in še posebej zaradi nadaljnje predelave litega jekla iz obrata Poldihütte je PŽD pod W.-jevim vodstvom prevzela številne obrate za izdelavo kos in nožev, ki so jih pretresale krize. Tako imenovana W.-jeva koncentracija je po letu 1891 združila velik del zgornjeavtrijskih obratov za izdelovanje kos v novoustanovljeno tovarno kos, ki je zamenjala leta 1889 likvidirano Judenburško železarno. V Judenburgu je leta 1906 nastopil tudi W.-jev sin, ki je tam skupaj z Sebatianom Dannerjem ustanovil "Steirische Gussstahlwerke".
Potem ko je W. že dominiral češko železarstvo in je pridobil vpliv v predelovalni industriji, je konec devetdesetih let 19. stoletja njegov zanimanje zbudil njegov edini mogočen konkurent – družba "Oesterreichisch-Alpine Montangesellschaft" (OAMG), ki je od njene ustanovitve leta 1881 obvladovala trge alpskih dežel Štajerske in Koroške. Kot član upravnega odbora v družbi Credit-Anstalt je dosegel, da je ta leta 1897 prevzela večino delnic OAMG-ja. Toda Credit-Anstalt se je že po dveh letih umaknila iz tega špekulativnega posla, v katerem je W. deloval le iz ozadja in nikdar kot dejanski delničar. Credit-Anstalt so kot W.-jevo orodje nadomestile banke pod njegovim vplivom - Češka banka in Niederösterreichische Escompte Bank, PŽD in enajst njegovih najboljših prijateljev, ki so delovali kot slamnati možje, med njimi Max Feilchenfeld, Isidor Weinberger, Karl von Wessely, Karl in Otto Wolfrum, Karl in Paul Kupelwieser kot tudi Wilhelm Kestranek. V OAMG je Guido Hell von Heldenwerth prevzel mesto generalnega direktorja, Anton vitez von Kerpely pa mesto namestnika. Ta dva moža sta na prelomu stoletja vodila tehnično in organizacijsko preoblikovanje družbe OAMG, ki je proizvodnjo skoncentrirala v Donawitzu, obrate na Koroškem pa opustila.
Po vrnitvi s trimesečnega svetovnega popotovanja je W. po kritični reakciji na načrtovano izplačilo rezerv družbe PŽD opustil vse javne funkcije in se umaknil v privatno življenje, ki ga je preživljal delno na Dunaju, delno v svoji podeželski vili v spodnjeavstrijskem kraju Hochreith v občini Rohr am Gebirge.
Leta 1874 se je poročil z Leopoldino, roj. Kalmus (* 1850), s katero je imel osem otrok. Trije sinovi so končali svoja življenja s samomorom. Ludwig, najmlajši sin (1889-1951), je kot filozof postal svetovno znan.