ZIPERNOWSKY, Károly

Po zaključenem izobraževanju za lekarniškega pomočnika v Kecskemétu je Z. od leta 1874/75 študiral strojništvo na Tehnični univerzi v Budimpešti. Že kot študent je predaval v Društvu madžarskih inženirjev ter objavil članek v zapisniku Dunajske akademije znanosti. Svoj prvi poklic je opravljal kot risar pri Avstrijskih železnicah. Avgusta leta 1878 ga je vodja Ganzove tovarne, Andreas →Mechwart najel za postavitev, organizacijo in vodenje Električnega oddelka za močni tok. Tam je Z. izvedel inštalacijo osvetlitvene naprave za tamkajšnjo livarno, pa tudi za Nacionalno gledališče v Budimpešti. Skonstruiral je tudi generator za obločnice. Nato se je uspešno posvetil razvijanju izmeničnih generatorjev. Leta 1883 je z Mikso →Dérijem iznašel samoindukcijski generator izmeničnega toka. Leta 1885 je skupaj z →Dérijem in Ottom Tituszem →Bláthyjem patentiral sistem za distribucijo toka z vzporednim preklapljanjem, ki deluje na principu uporabe izmeničnotokovnih induktorjev. Istega leta so Z., →Déri in →Bláthy pridobili tudi patent za transformator z zaprtim železnim jedrom, ki je postal podlaga za elektrarne izmeničnega toka po celem svetu. Sledila je prva javna predstavitev na madžarski deželni razstavi, katere otvoritev je bila 1. maja 1885. Energija, ki je prihajala iz izmeničnega sinhronega generatorja, ki je imel na sponkah napetost 70 period in 1.350 V in ki so jo porazdeljevali plaščni generatorji, je prižgala 1.076 žarnic.
S temi iznajdbami, na katerih je Z. pustil zelo močan pečat, si je tovarna Ábráhama →Ganza na svetovnem trgu pridobila pomembno mesto. Z. je izumljal naprej: tokovna transformacija s samo enim rotorjem, držalo za žarnico z bajonetno zaklopko, enotirni tramvaj za ozke ulice, ki pa je nastal le kot model (danes v Prometnem muzeju v Budimpešti), in skupaj z →Dérijem patentiran večfazni sistem delitve toka.
V njegovem delu „Eigene und mit anderen zusammen patentierte Erfindungen“ (Svoje in z drugimi patentirane iznajdbe) je leta 1900 objavil opis štiridesetih patentov. Kot vodja enega od najpomembnejših elektrotehničnih podjetij v Evropi je potem, ko so sprva nekateri do njega čutili odpor, saj ni bil akademik, temveč praktik, leta 1888 dobil s Tehnične univerze v Budimpešti povabilo na mesto rednega profesorja na novoustanovljeni katedri za elektrotehniko. Do upokojitve leta 1924 se je potem posvečal predvsem poučevanju, razvoju inštituta in opremljanju laboratorija. Madžarska akademija znanosti ga je leta 1893 izvolila za dopisnega člana. Med letoma 1905 in 1938 je bil predsednik Madžarskega društva za elektrotehniko, nato pa še častni predsednik. V spomin na Z.-ja društvo vsako leto podeljuje Z.-jevo spominsko medaljo.