VEGA, Jurij

V-jeva zgodnja leta so minila ob trdem delu na kmetiji, izobraževanje v bližnjem župnišču pa mu je omogočilo nadaljevanje šolanja na jezuitski srednji šoli v Ljubljani, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Po ukinitvi jezuitskega reda 1773 se je vpisal na licej, kjer je leta 1775 diplomiral. Naslednjih pet let je opravljal službo navigacijskega inženirja, najverjetneje dela v zvezi s plovnim urejanjem kranjskih rek in morda tudi s kopanjem razbremenilnega Gruberjevega prekopa ob reki Ljubljanici.
Leta 1780 je opustil inženirski poklic in se na Dunaju vpisal med topničarje. Tu je hitro napredoval, postal leta 1781 poročnik, 1784 nadporočnik, 1787 stotnik, 1793 major, 1802 pa podpolkovnik. Njegova zadolžitev v mirnih obdobjih je bil pouk topničarjev; najprej je bil učitelj matematike na topničarski šoli (1781-86), nato (1786-1802) pa profesor tega predmeta na šoli za bombardirje (topničarje pri možnarjih). V vojni je poveljeval artilerijskim oddelkom: v letih 1789-92 se je bojeval kot stotnik s Turki za Beograd in bil v zaščitnici pred Prusi na Moravskem, v letih 1793-97 pa se je kot major evropske koalicije bojeval s Francozi ob Renu. Odlikoval se je z izrednim osebnim junaštvom, kot artilerijski častnik in še posebej specialist za možnarje pa tudi z izrednim balistično-tehničnim znanjem in operativnimi sposobnostmi.
Da bi olajšal in izboljšal izobraževanje topničarjev, je napisal učbenik Vorlesungen ueber die Mathematik v štirih knjigah. Čeprav je bil učbenik, ki je vseboval tudi obširna specializirana poglavja o geodeziji in kartografiji, balistiki, meteorologiji, nauk o zobniških prenosih itn., namenjen topničarjem, so ga uporabljali tudi na drugih šolah, posamezne knjige pa so doživljale ponatise vse do sredine 19. stoletja.
Pri praktičnem računanju so slušatelji pogrešali predvsem natančne logaritme. V. je v letih 1783-97 poskrbel za logaritme, prilagojene za uporabo v šolah, vsakdanjem življenju in pri najzahtevnejšem računanju v znanosti ter na različnih področjih tehnike in naravoslovja. Njegove logaritme so uporabljali vse do množične uvedbe elektronskih računalnikov sredi 20. stoletja - zadnja ugotovljena izdaja njegovega najpopolnejšega, desetdecimalnega logaritmovnika Thesaurus logarithmorum completus je bila ponatisnjena še leta 1962.
Njegov znanstveni opus obsega več razprav, s katerimi je dokazoval uporabnost svojih logaritmov, balistiko, vključeval pa se je tudi v aktualne znanstvene razprave. Možnarji, ki jih je skonstruiral leta 1795, so imeli v primerjavi s tedanjo standardno artilerijsko oborožitvijo skoraj dvakratni doseg. Svojo teorijo zobatega kolesja je uporabil pri izpopolnitvi običajnih sobnih ur na nihalo in dosegel točnost tedanjih kronometrov; z zobniškimi prenosi naj bi domnevno uresničil zamisel mehaničnega računskega stroja. Predvsem v zadnjih letih življenja je z vso avtoriteto podpiral uvajanje dekadnega metrsko-kilogramskega merskega sistema, ki so ga v Avstriji uvedli šele leta 1876.
Zaradi matematičnih zaslug je V. postal član znanstvenih združenj v Goettingenu, Mainzu, Erfurtu, Pragi, Berlinu, sodeloval je z akademijami v St. Peterburgu, Budimpešti in Parizu, leta 1801 pa je postal član kranjskih deželnih stanov. Za vojaške zasluge in številne dosežke je bil leta 1976 odlikovan z viteškim redom Marije Terezije, leta 1800 pa z baronskim nazivom.
Ob znanstvenem uspehu pa je V. doživljal tragične dogodke v družini (zgodnja smrt žene in hčerke, tudi sinova nista za dolgo preživela svojega očeta) in številne konflikte v družbenih krogih, ki naj bi bil povezani tudi z njegovo smrtjo: 17. septembra 1802 je skrivnostno izginil, njegovo truplo z znaki nasilja pa so našli šele 26. septembra v Donavi.