STEFAN, Jožef (Joseph)

S-novo otroštvo so zaznamovali pomanjkanje, težko fizično delo in slovenska narodnost. Odlični dijak celovške gimnazije in kasneje študent matematike in fizike na dunajski univerzi (1853-58) se je intenzivno ukvarjal tudi z literaturo, pisal pesmi v slovenščini in objavljal v različnih časopisih.
Po doktoratu in habilitaciji se je odločil za znanstveno delo in se zaposlil na fizikalnem inštitutu. Odtlej je živel na Dunaju, kjer je opravljal tudi raziskovalno, pedagoško in znanstveno-organizacijsko delo. Leta 1860 je postal dopisni član avstrijske Akademije znanosti, 1863 najmlajši univerzitetni profesor v Avstriji, leta 1866 pa je prejel Liebigovo nagrado za znanstveno delo.
Kot direktor fizikalnega inštituta (od 1866) se je S. posvečal vsem področjem tedanje fizike: mehaniki, optiki, akustiki, magnetizmu in elektriki. V mehaniki je sodeloval s K. Ludwigom pri študiju pretoka tekočin, raziskoval je nihanje prožnih palic in strun. Zanimala ga je difuzija tekočin in plinov, nasprotoval je tezam Ernsta → Macha in v nasprotju z njim dokazoval atomsko zgradbo snovi. V akustiki je izumil metodo za določanje hitrosti zvoka v plinih in trdnih telesih. Leta 1885 je kot podpredsednik Akademije znanosti predsedoval mednarodni konferenci za določitev normalnega tona. V optiki se je ukvarjal s polarizacijo svetlobe, interferenčnimi pojavi in razvil originalno metodo za merjenje dolžine svetlobnih valov.
Najpomembnejši je njegov prispevek na področju termokemije. Raziskoval je toplotno prevodnost plinov in izdelal napravo za njeno eksperimentalno določanje, kar ga je vodilo na področje toplotnega sevanja. Leta 1879 je odkril zakon o sevanju: gostota energijskega toka, ki ga seva črno telo, je sorazmerna s četrto potenco temperature. Stalnica, ki nastopa v matematičnem zapisu tega odnosa, se imenuje S-ova konstanta. S tem zakonom je tudi prvi izračunal pravo temperaturo površine Sonca (okrog 6.000 stopinj). Ker je Ludwig → Boltzmann leta 1884 zakon svojega učitelja in predhodnika dodatno teoretično utemeljil, ga pogosto imenujejo po obeh znanstvenikih: Stefan-Boltzmannov zakon. Po S. in Boltzmannu je študij toplotnega sevanja vodil do izrednih odkritij še Maxa Plancka in Alberta Einsteina.
Zadnja leta življenja je S. posvetil pretežno elektriki in magnetizmu. Pomembno je posegel v elektrodinamiko in med prvimi v Evropi potrdil Maxwellovo teorijo elektromagnetnega valovanja. V razpravi o prevodnikih električnega toka je razvil enačbo za kožni efekt , ki se imenuje po njem.
S. je bil tudi izumitelj (izdelal je tedaj najboljše termoelektrične motorje, določil najugodnejšo konico močnih elektromagnetov) in organizator. Leta 1883 je bil med ustanovitelji avstrijskega elektrotehniškega društva, ki mu je v prvem obdobju (do 1886) tudi predsedoval. Društvo še danes podeljuje za najpomembnejše dosežke v teoriji in praksi elektrotehnike S-ovo medaljo. Leta 1883 je bil predsednik znanstvene komisije na mednarodni razstavi elektrotehnike na Dunaju. Tedaj je na dunajski univerzi vodil najbolje opremljeni laboratorij na svetu, z mednarodno sestavo najuglednejših strokovnjakov, ki so pomembno prispevali k znanstveni utemeljitvi mlade tehnične discipline.
Njegove zadnje razprave so obravnavale elektromagnetno valovanje. S. je pripadal zadnji generaciji znanstvenikov, ki so obvladovali vsa področja znanstvene discipline, s katero so se ukvarjali. Osnoval je avstrijsko fizikalno šolo, kar potrjuje njegov vpliv in vlogo v razvoju fizike v vseh samostojnih državah, ki so se razvile na nekdanjem skupnem ozemlju. Po njem se imenuje tudi največja slovenska raziskovalna ustanova, Institut Jožef Stefan.