PETZVAL, Jozef Maximilián

P.-ovo zanimanje za matematiko se je pokazalo že na gimnaziji v Podolíncu in Levoči, tako da je lahko že takoj na začetku triletne filozofske šole na Kraljevi akademiji v Košicah pokazal določena znanja iz višje matematike. Od leta 1826 je P. študiral na »Institutum Geometricum« v Budimu, ki ga je po dveh letih študija in dveh letih prakse končal in pridobil inženirsko diplomo.
Sprva je ostal v Pešti, kjer je za mesto zasnoval načrt za plovne kanale in izvedel za to potrebne meritve. Poleg praktičnega dela je leta 1832 z doktoratom zaključil študij matematike. Še istega leta je bil s strani univerze imenovan za izrednega profesorja matematike, mehanike in praktične geometrije. Leta 1835 je sledilo imenovanje za rednega profesorja višje matematike.
1837 je P. sledil povabilu na Dunajsko univerzo. Tu je do 1877 predaval o teoriji višjih linearnih in diferencialnih enačb, algebrskih enačb, vibracijah napetih kablov, krožnem gibanju, kot tudi o balistiki in analitični mehaniki. Poleg matematike se je P. intenzivno ukvarjal tudi s fiziko, predvsem s fotografsko optiko.
Na predlog Andreasa von Ettingshausena, ki se je v Parizu seznanil s fotografskimi deli Louisa Jacquesa Mandéa Daguerre, je leta 1839 pričel s kalkulacijami o objektivih za portrete in krajine. Ettingshausen ga je med drugim seznanil z dunajskim optikom Friedrich →Voigtländer, ki je na osnovi P.-ovih izračunov sestavil prve prototipe novih objektivov. P.-ov izvirni doprinos k temu je bila akromatska dvojna leča, ki je služila kot osnova za nadaljnji razvoj fotografske optike.
P.-ovi izračuni so bili tudi podlaga za razvoj teleskopov, mikroskopov, teodolitov in projekcijske opreme.
Po ostrem sporu z →Voigtländerjem glede prvenstva, od katerega se je ločil leta 1845, je v nadaljevanju svoje kariere sodeloval tudi z optikom Carlom Dietzlerjem. Po uspešnih kalkulacijah je Dietzler izdelal aparat s podvojenim navojem in spremenljivo goriščno razdaljo, ki ga je nato P. predstavil na zborovanju nemških zdravnikov in znanstvenikov na Dunaju. Naslednje leto patentirani P.-Dietzlerjev objektiv je imel trikrat večjo svetlobno jakost kot →Voigtländerjev izvažali pa so ga v Francijo in Anglijo.
Poleg svojih izračunov glede leč, se je P. ukvarjal tudi z električnimi žarometi. Zasnoval je prenosni reflektor s premerom 1,3 m, ki je lahko osvetljeval predmete oddaljene do 2,7 km. Po letu 1860 se je P. posvečal akustiki. Princip vzdrževanja trajanja nihanja, ki ga je zastopal ga je pripeljal v polemiko s Christianom →Dopplerjem, razrešil pa jo je P.-ov študent Ernst →Mach, in sicer tako, da je dokazal, da si principa nista v nasprotju.