STEPLING, Joseph

S.-ov oče izvira iz Westfalije, opravljal pa je službo sekretarja cesarjevega poslaništva v Regensburgu. Umrl je kmalu po sinovem rojstvu, nato pa se je mati s sinom vrnila v svoje rodno mesto, Prago.
S. je obiskoval jezuitsko latinsko šolo v Mali Strani v Pragi, vendar zaradi svoje šibke konstitucije takrat ni bil sprejet v jezuitski red. Po tem je študiral filozofijo in že kot sedemnajstletnik je izračunal pojav luninega mrka v Pragi, 28. marca 1733. Istega leta mu je v Brnu uspelo vstopiti v jezuitski red. Od leta 1735 do 1738 je študiral na jezuitskem kolegiju v Olomoucu, študij pa je nadaljeval v Grazu. V delu Christiana von Wolffa se je seznalnil z Leibnitzovo matematiko in jo začel preučevati.
Do pričetka študija teologije leta 1743 v Pragi je na jezuitskih šolah poučeval matematiko in fiziko. O njegovem poskusu napeljave električne energije po 800 m dolgi verigi leta 1745 v Klementinumu obstajajo sodobni zapisi iz tistega časa.
Po zaključku študija teologije leta 1747 se je začel - poleg poučevanja matematike in fizike svojih redovnih bratov - ukvarjati tudi z astronomskimi, meteorološkimi in geofizikalnimi opazovanji. Leta 1721 zgrajen Klementinski stolp je dal za 2.000 guldnov spremeniti v observatorij, ki ga je opremil z najpomembnejšimi instrumenti. Od leta 1752 je pričel zbirati sistematične in redne zapiske zračnega pritiska, temperature in padavin, ki so bili potem objavljeni in s tem je utemeljil tradicijo neprekinjenih klimatskih opazovanj v Pragi.
Po univerzitetni reformi Gerarda van Swietensa je S. leta 1752 prevzel mesto direktorja filozofskih študij. V tem času je S. stopil v stik s številnimi mednarodnimi učenjaki. Med drugim si je dopisoval s protestantoma Christianom von Wolffom in Leonhardom Eulerjem, ki sta živela v Halleju. Čeprav so jezuiti podpirali aristotelovsko sholastično tradicijo, je S. z Wolffom razpravljal o pomikanju planetov po Newtonovih principih. Kot pristaš aristotelizma je S. zavrnil tudi filozofijo Ruđerja →Boškovića. Podprl je knjižno izdajo Newtonovih principov, ki jih je izdal njegov učenec Jan Tesánek (1728-1788). Slednja je vsebovala komentar k dokazom Newtonove fizike in dokaz o diferencialnem ter integralnem računu (1785). S. je temelje za to položil pri svojem pouku in z izdajo učbenika o infinitezimalnem računu leta 1765.
S. se je tudi prvi zavzemal za uvedbo strelovodov, saj je poznal prednosti ozemljenega strelovoda, ki ga je leta 1754 izdelal Prokop →Diviš. 1770 ga je domoljubno-gospodarsko združenje v Kraljevini Poljski prosilo za oceno del Johanna Alberta Heinricha Reimarusa in sicer glede opisa realizacije izdelave strelovodov v Hamburgu. V svojem mnenju je S. opozoril na kroglasti blisk in na nevarnost sekundarnih učinkov inducirane napetosti.