HARDTMUTH, Joseph

Kot četrti izmed osmih otrok mizarskega mojstra Antona H., je odrasel v preprostem okolju in je kljub pomanjkljivi šolski izobrazbi, na podlagi svojega talenta za risanje, zanimanja za poskuse in svoje domiselnosti ustvaril zgledno kariero, ki ga je vodila vse do velikega industrialca.
Po končanem zidarskem vajeništvu je sledil svojemu mojstru, stricu z materine strani, na Dunaj, kjer je stopil v službo kneza Aloisa Liechtensteina. Po smrti svojega strica je postal zidarski mojster in vodja gradenj za kneza Liechtensteina. Med drugim je naredil pročelje sedaj porušene Liechtensteinove plače v Herrengasse na Dunaju.
Poskusi z glino so ga privedli do neprecenljive „Dunajske keramike”, za katero je leta 1798 prejel privilegij. Po ustanovitvi tovarne keramike na Dunaju leta 1790 se je H. ukvarjal z nadaljnjimi poskusi, ki so ga vodili do njegovega najpomembnejšega izuma: mine za svinčnik, kot jo poznamo danes.
Za razliko od čistih grafitih paličic, ki so jih uporabljali v tistem času, ali paličic, ki so vsebovale mešanico grafita in žvepla, oziroma grafita in antimona, je H. uporabil mešanico gline in grafita. Temno pasto iz gline in grafita je potisnil skozi cilindrični kalup, del paste potem odrezal na želeni dolžini ter takšne paličice posušil in jih hermetično žgal. H. je spoznal tudi, da z razmerjem mešanja grafita in gline lahko naredi mine različne trdote. Prednosti tega novega postopka sta bile tudi: enakomerna trdnost celotne mine v enem svinčniku in v primerjavi z minami za svinčnike iz Anglije, je ceno zmanjšal za več kot devetdeset odstotkov, ker je uporabljal koščke grafita iz Češke in bil tako neodvisen od dragega, iz Anglije uvoženega grafita.
Potem ko je prejel privilegij za tovarniško izdelavo takšnih svinčnikov leta 1804, je bil proizvod na podlagi kakovosti in cenovne ugodnosti pravi prodajni hit v domovini in na tujem. 25 let kasneje, leta 1829, je lahko tovarna na leto proizvedla več kot dva milijona svinčnikov, uspeh, ki pa ga H. ni več doživel.
Po njegovi smrti so tovarno vodili njegova vdova in njegova dva sinova Ludwig H. (1800-1861) in Carl v. H. (1804-1881, povzdignjen l. 1873), leta 1874 pa so jo preselili v České Budĕjovice. Njegov stric Franz v. H. (1832-1896) je nadaljeval njegovo delo in leta 1889 izumil znani svinčnik za risanje „Koh-i-noor“, ki je imel 17 različnih stopenj trdote. H. je bil od leta 1793 poročen z Elisabetho, rojeno Kissler, vdovo po Marchandu, ki je živela od 1762 do 1828.
Nadaljnje privilegije je dobil leta 1808 in sicer za proizvodnjo črnila in leta 1810 za elastično pisalno tablo (iz lepenke in skrilavcu podobnega premaza), za umetniški plovec in umetniško neapeljsko rumeno barvo.

*Datum njegovega krsta je 13. 2.1758. Leto rojstva 1752, ki je objavljeno v številnih biografijah, temelji na zmoti. Leta 1752 je bil rojen njegov starejši brat Joseph, ki pa je že leta 1754 umrl in ime se je preneslo na šest let kasneje rojenega H-a, kar je vedno znova vodilo do zamenjav.