WIGNER, Jenö
* 17. 11. 1902, Budimpešta, Madžarska
† 4. 1. 1995, Princeton, ZDA
fizik
Kot sin industrijske družine je W. lahko obiskoval priznano Luteransko gimnazijo, svoje izobraževanje pa je nadaljeval na Fakulteti za kemijo, ki je bila del Tehnične univerze v Budimpešti. Po letu študija se je prepisal na Visoko tehnično šolo v Berlin-Charlottenburg. Kot kemijski inženir je svojo poklicno pot začel v očetovi tovarni usnja v Budimpešti, a se je že naslednje leto vrnil v Berlin, nato pa nastopil kot privatni docent na Univerzi v Göttingenu. Njegova dela s področja kvantne mehanike so mu prinesla povabilo za predavanje na univerzi Princeton v ZDA. Leta 1931 je na Princetonu dobil službo, a le za polovični delovni čas, zato je obdržal tudi delovno mesto v Göttingenu. Leta 1935 se je dokončno preselil v ZDA. Leta 1939 je preko Nielsa Bohra in Lea →Szilárda prejel novico o uspešnem cepljenju urana, kar je v Berlinu uspelo Ottu Hahnu in Fritzu Strassmanu. W. in →Szilárd sta spoznala nevarnost atomske bombe in zato preko Alberta Einsteina o tem poročala predsedniku Franklinu D. Rooseweltu. Posledično so ZDA začele svoj „Projekt Manhattan”. Med gradnjo prvega nuklearnega reaktorja je bil W. do leta 1942 dejaven kot asistent pri Fremiju in →Szilárdu.
Po drugi svetovni vojni se je vrnil na Princeton, a predaval dejansko po celem svetu. Leta 1963 je za delo na področju teorije o atomskih jedrih in osnovnih delcih ter za odkritje temeljne teorije o principih simetrije dobil Nobelovo nagrado za fiziko. Dobil je tudi nagrado "Atom za mir" ter Fermijevo nagrado ter častne doktorate na 24 univerzah. Objavil je okoli 350 znanstvenih del.
