MARCI, Jan Marek
* 13. 6. 1595, Lanškroun, Republika Češka
† 10. 4. 1667, Praga, Republika Češka
naravoslovec, fizik
M. je obiskoval češko šolo v Litomyšlu in končal latinske študije na jezuitski gimnaziji v Jindřichůvem Hradcu, kakor tudi Univerzo v Olomoucu. Kot magister filozofije je od leta 1622 do 1625 študiral medicino na praški univerzi. S praško univerzo je kasneje ostal povezan celo življenje. Leta 1626 je bil izvoljen za izrednega, leta 1630 pa za rednega profesorja medicine, od 1638 do 1664 je deloval kot dekan medicinske fakultete in leta 1662/63 kot njen rektor. M. je opravljal tudi funkcije deželnega higienika in cesarskega svetovalca, kot tudi osebnega zdravnika Ferdinanda III. in Leopolda I.
Prva M-jeva dela so obsegala področja nevrofiziologije (epileptologije) in embriologije. S tem se je približal nekaterim kasnejšim delom Williama Harveysa o razmnoževanju sesalcev. S svojimi širokimi interesi za področja fizike, kemije, alkimije, astronomije in hermetizma, velja M. za vsestranskega baročnega učenjaka. Kot zdravnik je podpiral naravne metode in postopke zdravljenja, utrjevanje organizma in zdravo prehrano.
Poleg njegovih zaslug za razvoj medicinske znanosti je M. znan tudi kot prvi češki fizik, ki se je skliceval na Galileja Galileja. V delu „De proportione motus“ iz leta 1639 se je ukvarjal s temeljnimi znanji s področja mehanike, predvsem s prostim padom, nihanjem in kakovostjo elastičnih teles. M. je prvi tudi jasno razločeval med karakteristikami prožnih, neprožnih in krhkih teles in s tem prispeval k nauku o lastnostih materialov. V obsežni monografiji „Thaumantias. Liber de arcu coelesti“ je M. leta 1648 obravnaval probleme optike, med drugim, odsev in lomljenje svetlobe, nastanek mavrice in izdal prvo opazovanje disperzije svetlobe pri pojavu upogibanja s prehodom skozi majhne odprtine in prepreke. Tu je povzel rezultate svojih poskusov, s katerimi je pokazal, da posamezni barvni žarki svetlobe pripadajo različnim kotom lomljenja in da se ti barvni žarki pri nadaljnjem prehodu skozi prizmo ne razčlenjujejo več.
Šele novejši čas je ovrednotil M.-jeva znanstvena dela fiziologije in teorije o trku teles, o optiki in o spektroskopiji. M. je bil znotraj češke družbe relativno izloiran, še v večjo izolacijo pa so ga potisnile evropske razmere med tridesetletno vojno. Kljub temu je bil seznanjen z vsemi pomembnimi znanstvenimi deli svojega časa, ki velja za začetek epohe eksaktnega naravoslovja.
