WODITSKA, István
(od leta 1913 CSERMELY)
* 6. 6. 1862, Ocna-Slatina , Romunija
† 22. 7. 1928, Sopron, Madžarska
metalurg, elektrotehnik
W. je od 1878 do 1881 študiral na Akademiji za rudarstvo v Banski Štiavnici, kjer je leta 1883 opravil državni izpit iz metalurgije. Potem je do leta 1887 delal kot asistent pri I. Scheneku, soizumitelju izboljšanega svinčenega akumulatorja, na katedri za splošno in specialno kemijo v Banski Štiavnici. W. se je ukvarjal predvsem z elektrotehniko in elektrokemijo. Znanje, ki ga je pridobil na akademiji, je lahko pozneje uporabil v praksi. Tako je do 1895 na rudarski direkciji v romunskem kraju Baia Mare delal kot specialist za analitično kemijo. Tukaj med 1887 in 1892 je projektiral in gradil tovarno za elektrolitsko pridobivanje bakra, ki jo je med 1895 in 1907, po razširitvi in selitvi proizvodnje v Bansko Bystrico tudi vodil. Tovarna je z letno proizvodnjo 120 ton elektrolitnega bakra veljala za najbolj moderno bakrarno na Madžarskem.
Med tem udejstvovanjem v Baii Mare je leta 1891 izšla njegova obsežna monografija o elektrotehniki s posebnim poudarkom na uporabi elektrike v rudarski in metalurški industriji. Napisal je tudi obsežno monografijo o rudarski regiji Baia Mare.
Ker je bil znan kot specialist za matalurško proizvodnjo, je konec 1890-ih dobil nalogo, da zasnuje projekt za postavitev večjega obrata za proizvodnjo bakra, ki bi uporabljala rudo iz cesarskih rudnikov v Altaju. Projekt je bil uspešno realiziran. W. se je večkrat podal na študijska popotovanja: leta 1893 je študiral v metalurških obratih v Příbramu, Prusiji in Saški, obiskal je "Deutsche Gold- und Silber-Scheideanstalt" (Nemški obrat za ločevanje zlata in srebra, Degussa) v Frankfurtu na Majni ter metalurški obrat Hoboken v Belgiji. Leta 1911 je študiral metalurgijo bakra in svinca v Avstriji in Nemčiji.
Leta 1904 je v kraju Bălane (Romunija) ustanovil novo bakrarno, ki jo je zasnoval po ameriškem zgledu. Leta 1908 je kot svetovalec za rudarstvo v Banski Štiavnici začel voditi tamkajšnji metalurški obrat, kar je trajalo do 1919. Leta 1913 je bil povišan v glavnega rudarskega svetovalca.
Med prvo svetovno vojno je bil povsod, kjer naj bi se gradile nove bakrarne ali obrati za pridobivanje elektrolitnega bakra (Hunedoara v Romuniji, Csepelwerk Manfreda Weissa v Budimpešti, itd.)
