ETRICH, Igo

E-jevi starši so bili platnarji in lastniki predilnice lanu v predmestju Horní Staré Město, ki je bilo del vzhodno češkega mesta Trutnov. Bil je prvi od štirih otrok. V rojstnem mestu je obiskoval ljudsko in realno šolo, nato pa študiral v Leipzigu. Po študiju naj bi prevzel in vodil podjetje svojih staršev.
Ker se je oče Ignaz zanimal za vsakršno tehniko, je za študijske namene po smrtni nesreči Lilienthala iz njegove zapuščine leta 1898 kupil starejše jadralno letalo (Tip 10) ter letalno napravo na mahanje tipa 17, katerega je poganjal motor na ogljikovo kislino. V letih 1900/01 sta oče in sin po svojih idejah izdelala jadralno letalo s trikolesnim podvozjem, ki je kot vzletišče uporabljal rampo. Konstrukcija ni bila uspešna. Leta 1903 sta s pomočjo posredovanja Wilhelma →Kressa najela mladega inženirja Franza →Welsa iz Maribora za preučevanje strokovne literature. →Wels je v publikaciji F. Ahlborna (Hamburg) odkril namig na javansko leteče seme „Zanonia Macrocarpa“. Po številnih modelih in študijah je leta 1904 nastalo jadralno letalo s krilnim razponom šestih metrov, s katerim so uspeli prvi jadralni leti. Nadaljnje intenzivne študije so vodile do patentnega zapisa Št. 23465 „Igo →Etrich in Franz W. v Oberaltstadtu Trautenauu (Slovaška) – letalni stroj“, ki sta ga prijavila 3. Marca 1905. Glede na patentno risbo je bil ta letalni stroj letalo s samo krili, dvema propelerjema in enim motorjem. Gradil ga je Wels, od leta 1906 pa mu je pomagal tudi Karl Illner (pozneje pilot in konstruktor E-ovih zasnov). Najprej je bilo letalo preizkušeno brez motorja, a se je jadralno letalo z razponom 15-ih metrov izkazalo za nestabilnega. Na začetku leta 1907 so nato testirali manjše motorno letalo („Etrich I“), vendar zopet neuspešno. Sledila je predelava večjega jadralnika, s katerim je Welsu 2. oktobra 1907 uspel prvi jadralni let. Do sredine leta 1909 so sledile nadaljnje predelave (vgraditev vlečnega propelerja namesto potisnega vijaka, vgraditev smernega in višinskega repa ...),
Februarja leta 1908 se je E. z letališko delavnico preselil v dunajsko Rotundo. Istočasno je E. še naprej predeloval „Etricha I“ in ga testiral na praterski aleji "Hauptallee", dokler mu 29. novembra 1909 ni uspel let po celotni dolžini letalskega polja v dunajskem Neustadtu. Pozimi 1909/10 je Illner (→Wels je medtem zapustil E-ovo delavnico) po E-jevih načrtih izdelal motorno letalo s trupom „Etrich II“, ki je dobilo naziv „Taube“ (Golob) (avstrijski patentni zapis št. 51064, „Igo E. na Dunaju – krilo za letalne stroje" – prijavljen 11. Septembra 1909). S to konstrukcijo (prvi let 6. aprila 1910) je uspel veliki met. Še v istem letu je dunajsko podjetje Lohner v novi hali začela s serijsko produkcijo letal za privatne osebe in za vojsko. V Nemčiji je Edmund Rumpler z E-om sklenil licenčno pogodbo in tako se je izdelava začela tudi tam. Ker pa v Nemčiji E-ega tipa letala ni bilo mogoče patentirati, so kmalu vse tovarne izdelovale svoje "Golobe". Z njimi se je zmagovalo na letalskih tekmovanjih ter postavljalo rekorde. Do izbruha prve svetovne vojne je avstrijska vojska imela le letala tipa „Taube“ in "Lohnerjev Pfeilflieger".
Kljub dosežkom na področju letalstva pa je bil glavni vir dohodkov E-ove družine še vedno tekstilna industrija. Vendarle pa so na začetku leta 1912 v Liebauu (Šlezija) zgradili novo tovarno letal z imenom „E.-Flieger-Werke GmbH”, v kateri so naprej razvijali letalo „Taube“ in kjer so nastali novi modeli: „Schwalbe“ (Lastovka) in „Luftlimousine“ (Zračna limuzina). Pri slednji so potniki prvič leteli v zavarovani zaprti kabini. Potem ko je nemška vojska kupila dokaj skromno število E-ovih letal „Taube“, je presedlala na hitrejše dvokrilnike.
Da ne bi nazadovala, se je družina odločila za gradnjo večje tovarne letal. 1. aprila 1914 se je začela gradnja tovarne „Brandenburgischen Flugzeugwerke GmbH“ v Briestu blizu Brandenburga. Kot glavnega konstruktorja in pozneje direktorja so zaposlili Ernsta Heinkla. Po začetnih izgubah je družina svoj lastniški delež leta 1915 prodala Camillu →Castiglioniju, ki je Avstro-Ogrski že ustanovil delniško družbo „Ungarische Flugzeugwerke AG“ v Budimpešti in podjetje „Österreichisch-ungarische Albatros-Werke GmbH“ na Dunaju. Z združevanjem podjetij je nato v Nemčiji nastala delniška družba „Hansa-Brandenburgische Flugzeugwerke AG“, ki jo je vodil Heinkel. Po koncu prve svetovne vojne se je E. še drugič poročil. V tem zakonu so se rodile tri hčerke. E. se je nato zopet posvetil konstrukciji letal. V tekstilni tovarni v Trutnovem je leta 1929 nastalo letalo „Sport-Taube“. Letalo naj bi se prodajalo privatnim osebam in ne vojski, a zaradi težav pri pridobivanju dovoljenj ni prišlo do serijske izdelave.
Za zasluge je E. leta 1944 od Visoke tehnične šole na Dunaju sprejel naziv Doktor-Inženir honoris causa. Leta 1945 so ga kot lastnika več predilnic lanu razlastili, ga prepeljali v delovno taborišče in nazadnje zaprli. Konec leta 1946 je moral E. skupaj z družino zapustiti Češkoslovaško. V Schwarzachu v spodnji Bavarski je E. živel od rente za begunce ter konstruiral že med vojno načrtovano hitro raztezalko za vlaknene trakove, katero so pozneje dokaj obširno uporabljali v industriji česane preje. Naročila za raztezalko so mu po letu 1955 omogočila serijsko izdelavo tovrstnih strojev ter prihodke iz patentnih pravic.
Leta 1950 se je E. s soprogo preselil v Freilassing, v bližino doma svoje hčerke, ki je živela v Großgmainu pri Salzburgu. Kmalu je navezal nove stike z letalskimi krogi v Salzburgu. Za 75. rojstni dan je med drugim postal častni predsednik salzburškega aero kluba. Leta 1961 se je preselil v Salzburg in tam preživel preostanek svojega življenja.