MOŚCICKI, Ignacy

Po zaključku zasebne realke v Varšavi je pričel M. s študijem na Kemijski fakulteti Visoke tehnične šole v Rigi, kjer je leta 1891, pri D. Bischoffu zagovarjal svojo diplomo. Med študijem se je v Rigi pričel politično udejstvoval v skupini »II Proletariat«. 1892 ga je politična situacija prisilila, da se je izselil v London. Tam je začel študirati na Technical College v Finsburyju. 1897 ga je Józef Wierusz-Kowalski, profesor fizike na freiburški univerzi v Breisgauu vzel za svojega asistenta. Tu je M. leta 1901 razvil metodo za pridobivanje solitrove kisline iz atmosfere. To odkritje je imelo takrat velik gospodarski pomen, saj so bile takrat zaloge Čilskega solitra že skoraj izčrpane. M. je zasnoval steklene kondenzatorje, ki so bili povezani z napetostjo deset tisočih Voltov in pečjo za izgorevanje zraka v obločnici. M. je razvil tudi naprave za proizvajanje kondenzatorjev in njihovih baterij. 1905 je posodobil svoj postopek, pri katerem je proces izgorevanja zraka opravila rotirajoča obločnica. Naslednje leto je razvil novo metodo absorpcije močno zgoščenih plinov in razvijal absorpcijski sistem neprekinjenega strujanja plinov. Na področje njegovih raziskav spadajo tudi sinteze cianovodikove kisline iz dušika in ogljikovodika. Pomemben M-jev prispevek pa je tudi odkritje nove metode zgoščevanja solitrove kisline. Takoj po patentiranju tega postopka, je v Chippisu v kantonu Wallis odprta tovarna, kjer so to metodo tudi industrijsko izkoriščali. Že 1910 je bila tu proizvedena prva cisterna elektrokemično koncentrirane solitrove kisline na svetu. V naslednjih letih so ta postopek bistveno dovršili in s koncentrirano solitrovo kislino so lahko zalagali ne samo Švico, ampak tudi sosednje države. 1912 je M. postal nosilec predmeta na katedri za fizikalno kemijo in tehnično elektrokemijo na švicarski Visoki tehnični šoli in bil imenovan za rednega profesorja. Med leti 1915 in 1917 je zasedal urad dekana fakultete za kemijo. Med prvo svetovno vojno je ustanovil tovarno dušika »Azot« pri Jaworoznem in jo kasneje tudi razširil. 1916 je v Lwowu odprl Inštitut za znanstvene in tehnične raziskave »Metan« (Instytut Badań Naukowych i Technicznych). Do leta 1922 je razvijal več raziskovalnih metod in izboljšav naprave za rafiniranje nafte. Mnogo teh izumov so uporabljali v naftnih družbah v podnožju Karpatov, kot so na primer »Karpaty« in »Nafta«. Poleg tega je imel tudi patente za nove metode obnavljanje strojnega olja. Takrat je M. razvil tudi novo metodo kondenzacije frakcionirane nafte, ki so jo uporabljali v rafineriji Jedlicze, vendar so se ji morali zaradi finančnih težav odpovedati. Kasneje je bila ta metoda zelo razširjena v rafinerijski industriji v Združenih državah.
1918 je M. obdelal absorpcijsko metodo za pridobivanje špirita iz zemeljskega plina, kar je odločujoče vplivalo na razvoj plinske industrije. Zatem je prejel še patente za metodo kloriranja metana za zmanjševanje njegove eksplozivnosti, za metodo pirogenskega razpada ogljikovodikov in za metodo pridobivanja nafte iz naftnega peska, semen in smole. Od leta 1922 je bil direktor tovarne za proizvodnjo kalcijevega cianamida in karbida v Chorzowu. Te tovarne je ustanovil v kratkem času, povečal paleto njihovih proizvodov in tako bistveno pripomogel k poljski neodvisnosti od uvoza surovin za kalcijev cianamid. 1925 so ga izvolili za rektorja Visoke tehnične šole v Lwowu. Po nekaj mesecih je odstopil iz tega položaja in prevzel katedro za tehnično elektrokemijo na varšavski Visoki tehnični šoli. 1926 ga je na predlog Józefa Piłsudskega ljudska skupščina izvolila za predsednika Republike Poljske. Na tem položaju je ostal do leta 1939. Leta 1930, takoj ko je bil izvoljen za predsednika, je pričel z izgradnjo velikega industrijskega kompleksa pri Tarnowu, kjer so iz amonijaka proizvajali solitrovo kislino. Kompleks je bil njemu v čast imenovan „Mościce”. M. je objavil preko šestdeset znanstvenih razprav v poljskem, francoskem in nemškem jeziku in imel pravice za okoli štirideset poljskih in tujih patentov. Bil je častni član Poljske akademije znanosti, Varšavskega znanstvenega društva in Poljskega kemijskega združenja.