POTOČNIK , Hermann (NOORDUNG)

P-ov oče Jožef (1841-94), visok mornariški častnik, je bil po rodu iz okolice Slovenj Gradca, mati Minka, rojena Kokošinek, pa iz okolice Maribora. Po očetovi smrti se je družina preselila v Maribor. P. je obiskoval gimnazijo v Hranicah na Moravskem, od leta 1910 do 1913 pa je hodil na vojaško akademijo v Wiener Neustadtu. Kot vzoren poročnik in strokovnjak za gradnjo mostov in železnic je bil leta 1915 povišan v nadporočnika. Prvo svetovno vojno je najprej preživljal v Srbiji, potem v Galiciji in spet v Srbiji in Bosni, dokler ni bil premeščen na Soško fronto, kjer je sodeloval v prodoru do Piave.
Zaradi tuberkuloze ga je vojska leta 1919 s činom kapetana upokojila. Že naslednje leto se je na Visoki tehniški šolo na Dunaju vpisal na strojništvo. Kot študent je deloval v letalskem društvu na univerzi, predvsem pa ga je zanimalo takrat še neraziskano področje raketne tehnike, s katerim se je ukvarjal po diplomi leta 1925. Ker zaradi bolezni ni mogel dobiti zaposlitve, je živel v veliki revščini pri bratu Adolfu na Dunaju. Njegove zamisli o osvajanju vesolja so bile tehnično daleč pred časom; pripravljen jih je bil sprejeti le krog okoli Hermanna Obertha. To je P-a spodbudilo, da si je nadel psevdonim Noordung. Pod tem imenom je malo pred smrtjo tudi izdal knjigo.
V njenem prvem delu se ukvarja z raketnim pogonom, ki je bil po njegovem prepričanju edini primeren za osvajanje vesolja. V nadaljevanju knjige natančno obravnava različne raketne konstrukcije in opisuje faze letenja od izstrelitve, prek letenja po vesolju do pristanka na Zemlji. P. je opisal tudi vesoljska plovila za večkratno uporabo in raketam podobna plovila za medcelinske polete na Zemlji. Prvi je izračunal parametre za geostacionarne satelite s kotno hitrostjo, ki ustreza Zemljini, tako da bi potovali nad isto točko ekvatorja približno 36.000 km nad Zemljo. Taki sateliti krožijo okrog Zemlje od leta 1963 in so postali nepogrešljivi del globalne komunikacije. V tistem času je bila utopična tudi P-ova zamisel o vesoljski postaji s človeško posadko v obliki obroča s premerom 30 m, ki bi se vsakih osem sekund obrnila okrog svoje osrednje osi in z izkoriščanjem centrifugalne sile obroča ustvarjala umetne pogoje, ki bi ustrezali Zemljini gravitaciji. Del take vesoljske postaje bi bila observatorij in energetska centrala, ki bi sončno energijo pretvarjala v električno, služila pa naj bi tudi kot postojanka med vesoljskimi poleti. P. ni pisal le o poletih na Luno in bližnje planete, ampak tudi na bolj oddaljene planete in nenazadnje na zvezde, ki bi jih ljudje lahko dosegli z velikimi vesoljskimi plovili, v katerih bi živelo več generacij, ki bi se v času prispetja na zelo oddaljene cilje zamenjale. Kot pogonsko gorivo za taka plovila je predvidel atomsko ali fotonsko energijo.
Kot humanist se je P. ukvarjal z morebitnimi nevarnostmi pri osvajanju vesolja, vendar je menil, da potencialno obstajajo večje koristi od opazovanja Zemlje iz vesolja in da bo v daljni prihodnosti mogoča celo naselitev oddaljenih nebesnih teles.
Njegova knjiga obsega zgolj 120 strani besedila in 100 ilustracij. Leta 1938 je izšel drugi ponatis, leta 1993 pa na Dunaju še tretji. Obstajajo tudi ruski, slovenski (1986) in angleški prevod (1995), ki je nastal za potrebe NASE. Po Wernherju von Braunu je bila P-ova knjiga učbenik številnim generacijam raketnih inženirjev.