SVAJCZER, Gabriel Mikuláš
* 11. 6. 1784, Košice, Slovaška
† 4. 8.1845, Baia Mare , Romunija
inženir rudarstva
Po zaključku gimnazije je S. leta 1802 dobil možnost opravljanja prakse na višjem inšpektorskem uradu v Smolniku. Po enoletni praksi je od leta 1802 do 1804 študiral na Rudarski akademiji v Banski Štiavnici in se potem odpravil na študijska potovanja po rudarskih revirjih v Avstro-Ogrski monarhiji.
Leta 1807 ga je dunajska Dvorna komora imenovala za zemljemerca na višjem rudarskem sodišču v Smolniku. Iz starih družinskih listin je S. izvedel za zapuščene rudnike na državnih zemljiščih v Zlati Idki, za katere je prejel pravico do izkopavanj. Po devetih letih raziskovalne dejavnosti je bilo moč zaznati 300.000 ton zalog srebrove in antimonove rude. Leta 1818 ga je dvorna komora imenovala za višjega inšpektorja in rudniškega sodnika s pooblastili za vodenje rudnikov in kovnic denarja v Baia Mareandtu. Naslednji korak v njegovi karieri se je zgodil leta 1834, ko je bil imenovan za ogrskega grofa zgornjega doma v Banski Štiavnici. V okviru tega položaja mu je dvorna komora leta 1844 naložila nalogo priprave novega rudarskega zakonika za področje Madžarske. Leto kasneje pa je prejel dekret o upokojitvi.
S. zaradi svoje dolgoletne dejavnosti v državni službi velja za pomembnejšega inovatorja rudarstva v Zlati Idki, Transilvaniji in v osrednjem delu Slovaške. Zaslužen je za izgradnjo številnih pomembnih rudniških jaškov, kot tudi separacij, obrata za proizvodnjo jeklenih kablov in valjarne v Podbrezovi. Kot ravnatelj Rudarske in gozdarske akademije je S. podpiral rudarske znanosti in izobraževanje mladih raziskovalcev ter skrbel za oblikovanje vzornih zemljemerskih kart. Svoje storitve je na razpolago ponudil tudi ruskemu carju Nikolaju. Cesar Franz I. mu je že v zgodnjih letih podelil plemiški naslov.
