GRUBER, Gabriel
* 6. 5. 1740, Dunaj, Avstrija
† 26. 3. 1805, St. Peterburg , Rusija
inženir gradbeništva
Rodil se je bogatim staršem na Dunaju in se pri 15 letih pridružil jezuitom, saj je želel kot misijonar na Kitajsko. Vendar pa ga je pot vodila v Ljubljano, kjer je živel in delal od leta 1769 do 1784. Ustanovil in vodil je prvo obrtno šolo v Sloveniji, na liceju je učil risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko, bil je pobudnik za ustanovitev Kranjske kmečke družbe, direktor rečne plovbe na Kranjskem (1772-1781) in v Ljubljani postavil veliko palačo, današnji Arhiv Slovenije.
Njegovo najpomembnejše delo je razbremenilni kanal na Ljubljanici za odvodnjavanje Ljubljanskega barja, ki bi rešil mesto pred poplavami. G. je izhajal iz natančnih geodetskih meritev in predlagal preusmeritev dela reke skozi razbremenilni kanal ob glavni strugi skozi Ljubljano. Po pregledu njegovih načrtov so od leta 1771 od 1780 potekala intenzivna gradbena dela, ki jih je prva leta vodil sam. Ker so stroški že do leta 1777 za sto odstotkov presegli načrtovane, izkop pa še ni bil dokončan, se je G. moral zagovarjati na Dunaju. S koncem leta so ga odstavili, dokončanje projekta pa zaupali podpolkovniku inženirju Vincencu Struppiju.
25. novembra 1780 so bila dela zaključena, v rečno korito so spustili vodo. Dodelavna dela so trajala še do leta 1782. Kmalu po dokončanju takratnega Cesarskega grabna, danes Gruberjevega prekopa, so se potrdili njegovi upi: nivo podtalnice se je spustil na 70 cm, velike površine so postale suhe in primerne za obdelavo.
Kljub intenzivni dejavnosti in stikom z napredno slovensko inteligenco, je bil G. v Ljubljani vedno pogosteje napaden, še posebej po razpustitvi jezuitskega reda leta 1773. V letih od 1773 do 1776 je vodil obnovo pogorele gimnazije. Leta 1781 je očitke proti njemu skušal zavrniti z natančnim prikazom hidrotehničnih razmer v Sloveniji. Do 1784 se je njegov položaj tako zaostril, da se je po 16 letih odločil zapustiti slovenske dežele. Po kratkem bivanju na Dunaju je leta 1786 odšel v Rusijo in leta 1800 postal rektor jezuitskega kolegija v St. Peterburgu in 1802 general ruske jezuitske province. Kljub redovnim dolžnostim je ostal aktiven na znanstvenem in didaktičnem področju. Na jezuitskem kolegiju v Polocku je poučeval mehaniko, fiziko in arhitekturo, spodbujal ustanavljanje in dejavnosti izobraževalnih ustanov in iznašel številne naprave načrtoval palače in utrdbe.
