ZEMPLÉN, Géza
* 26. 10. 1883, Trenčín, Slovaška
† 24. 7. 1956, Budimpešta, Madžarska
kemik
Ker je oče delal kot poštni uradnik in je bil večkrat premeščen, se je morala Z.-jeva družina večkrat seliti. Gimnazijo je obiskoval v Reki. Po maturi je na Filozofski fakulteti Univerze v Budimpešti je študiral naravoslovje in kemijo. Predavanja je poslušal tudi na pomembnem Eötvösovem kolegiju, na katerem so znanje pridobivali najbolj elitni madžarski znanstveniki. Disertacijo na temo fizikalne kemije je pisal pri Karlu Thanu, pri katerem je zaključil študij s „summa cum laude”.
Leta 1905 je začel delati kot asistent na katedri za kemijo na Visoki šoli za rudarstvo in gozdarstvo v Banski Štiavnici. Leta 1907 je dobil štipendijo za študij pri Nobelovem nagrajencu Emilu Fischerju v Berlinu. Fischer ga je usmeril v organsko kemijo, ki ji je Z. ostal zvest do konca življenja. Leta 1910 se je vrnil v Bansko Štiavnico. Leta 1912 je na Tehnični univerzi v Budimpešti nastala prva katedra za organsko kemijo, na kateri je leta 1913 dobil mesto profesorja, ki ga je zasedal do smrti. Leta 1923 je postal dopisni in leta 1927 redni član Madžarske akademije znanosti.
Velik del njegovih 200-tih objav je posvetil kemiji sladkorjev. Njegovo prvo večje odkritje je bila reakcija acetiliranih ogljikovih hidratov z natrijevim metilatom (1925). Iz tega je razvil tako imenovano Z.-jevo metodo umiljenja, s katero je mogoče na mil način proizvajati sladkorne derivate (1929). Z.-jeva razgradnja sladkorja je pomembna metoda za dokazovanje strukture disaharidov (1926/29). Njegova metoda z živosrebrovim acetatom je pomenila nov postopek za pridobivanje glukoze (grozdni sladkor). V zadnjih letih življenja se je ukvarjal s kemijo flavonoidov. Odkritje strukture naravnih flavonoidov mu je omogočilo sintetično pridobivanje teh spojin.
