PREGL, Fritz

P. je v Ljubljani obiskoval osnovno šolo in klasično gimnazijo, po očetovi smrti pa se je mati s sinom preselila v Gradec, kjer je študiral medicino in leta 1894 doktoriral. V študijskih letih je delal na različnih inštitutih, najprej na inštitutu za zoologijo, kjer se je naučil mikroskopskih in makroskopskih tehnik zootomije. V letih 1890/91 je bil asistent Rudolfa Klemensiewicza na Inštitutu za splošno in eksperimentalno patologijo, kjer je pridobil znanja iz »bakterioloških in vivisekcijskih tehnik.« Leta 1891 je delal pri priznanem Alexandru Rollettu na Inštitutu za fiziologijo in histologijo, kjer je ostal do leta 1904, ko se je odpravil na študijsko potovanje, ki ga je začel na Inštitutu Gustav von Hüfners (Tübinger), nadaljeval v Straßburgu pri Franzu Hofmeisterju in Ottu Fürthu, v Parizu, Leipzigu pri Wilhelmu Ostwaldu in Berlinu pri Emilu Fischerju. Leta 1910 je P. nasledil Wilhelma Franza Loebischa na Medicinski fakulteti v Innsbrucku, povabili pa so ga tudi v Berlin za naslednika Emila Aderhaldensa. Leta 1913 se je odločal med Innsbruckom in Gradcem in se odločil za slednjega, kjer je živel do smrti leta 1930. V Gradcu je ustanovil mednarodno središče za organske mikroanalitične raziskave, v letih 1920/21 pa je bil tudi rektor graške univerze.
P. je desetletje razvijal metodo organske mikroanalize, ki jo je leta 1917 objavil v knjigi. Delo je leta 1923 je doživelo drugi ponatis in prevod v francoski jezik, naslednje leto pa še v angleški jezik. Sledili so še drugi ponatisi in prevodi.
Do natisa knjige je P. redko objavljal prispevke o svojih raziskavah in dosežkih, zato je njegovo delo vzbudilo veliko zanimanje strokovne javnosti. Njegov način dela je bil tak, da je izsledke javno predstavil šele takrat, ko je bil vanje prepričan. Zato tudi število njegovih publikacij ni tako obsežno, kot bi pričakovali.
Zanimanje strokovne javnosti je kazalo, da se je P. približal rešitvi problema, ki mu je posvetil raziskovanje. V prvem desetletju 20. stoletja je raziskoval kemijsko strukturo žolčnih kislin po metodi, ki se je uporabljala že od časov Leibigsa, vendar je zahtevala ogromne količine materiala. Zato se je leta 1910 znašel pred odločitvijo, ali naj nadaljuje »raziskovanje v tej smeri ali izboljša kvantitativno analizo organskih substanc, da bi tudi majhne količine materiala omogočile natančne rezultate ... V tej smeri se doslej še nihče ni preizkusil, zato me mika, da bi se ukvarjal s tem še neraziskanim področjem. Poleg tega je Friedrich Emich v Gradcu načeloma že dokazal uporabnost dela z majhnimi količinami substanc na področju anorganske kemije.«
Vendar so se pri raziskovanju na področju organske kemije pojavile velike težave, ki jih je P. rešil zahvaljujoč široki naravoslovni izobrazbi, izjemni metodičnosti, doslednemu iskanju praktičnih odgovorov in nepopustljivosti pri zasledovanju zastavljenih ciljev. Najprej je bilo treba izdelati potrebno opremo: P. se je odpravil k mizarju, ključavničarju in steklarju po napotke, v svojem innsbruškem obdobju pa se je izučil za steklobrusilca. Zato je ideje lahko sam uresničil in tako razvil vrsto pripomočkov: od avtomata za analizo, ki ga je poganjala budilka, tja do »Mikro-Dumas-a«. Posebej pomembna je bila natančna tehtnica, ki je omogočala tehtanje na tisočinko grama natančno, razvil pa jo je v sodelovanju s podjetjem Kuhlmann iz Hamburga. Ob praktičnih so se pojavile še teoretične težave, ki pa jih je P. zaradi znanja z različnih znanstvenih področij, predvsem fiziologije, suvereno razrešil.
Rezultat vsega tega je bila nova metoda, ki je omogočila analizo najmanjših količin substanc in odprla povsem nova obzorja na področju raziskav organske kemije in biokemije, nenazadnje pa tudi medicine. Leta 1923 je P. prejel Nobelovo nagrado za kemijo in del denarja namenil za ureditev graškega inštituta, s čimer je poskušal spodbuditi tudi državo, da bi prispevala sredstva za sodobnejšo opremo. Akademija znanosti mu je podelila nagrado.
V Slovenijo se je rad vračal in vzdrževal stike s kolegi, ob Maksu → Samcu in Mariusu Rebeku pa je sodeloval tudi pri uveljavljanju sodobne kemije na Ljubljanski univerzi. Na kemijskem inštitutu še danes hranijo dele naprave, ki jo je P. leta 1925 podaril kolegom.
Pozno v življenju je prejel številna priznanja in odlikovanja, med katerimi sta bila tudi častna doktorata univerze v Göttingenu in Visoke tehniške šole v Münchnu. Leta 1928 ga je zase znova želela pridobiti dunajska medicinska fakulteta, vendar je ostal v Gradcu, kjer je bil znan i priljubljen, zlasti ker so zahvaljujoč njegovi pobudi konec prve svetovne vojne na univerzi uredili in odprli menzo za študente, vojne povratnike in uboge.