WERTHEIM, Franz Freiherr von

W. je bil rojen v skromne razmere trgovske družine, zato je bil deležen takrat običajne trgovske izobrazbe. Želja po tehnični strokovni izobrazbi je ostala neizpolnjena. Po koncu šolanja in vajeništva je potoval po Nemčiji, Franciji in Angliji. Po vrnitvi domov je opustil trgovski poklic in leta 1841 v Kremsu odprl tovarno za izdelavo orodja. Sprva je v svoji delavnici jeklo, ki ga je uvažal iz tujine, vdeloval v ročaje, skobeljnike in stružnice. Te je izdeloval iz belega gabra, ki je bil v Avstriji na voljo. Obenem je v štajerskih fužinah spodbujal nove poizkuse za izboljšanje jekla, tako da kmalu ni bilo treba več uvažati jekla iz tujine.
Leta 1842 je prevzel dve kovačnici orodja, eno na Dunaju in eno v Neubergu pri Scheibbsu. 1845 je na obrtnem sejmu na Dunaju s svojimi skoraj 1000 razstavnimi eksponati dobil prvo nagrado. Zbirka eksponatov je bila pozneje dodeljena Tehnološkemu kabinetu dunajskega Politehničnega inštituta. Posledično je bila ta zbirka vzorcev vključena tudi v druge vzorčne in učne zbirke, ki so obiskovale svetovne razstave, npr. Conservatoire des Arts et Métiers v Parizu (1855) ali South Kensington Museum v Londonu (1867, danes Science Museum). Vrsto let je sodeloval s svojim tastom Wilhelmom Knepperjem. Skupno podjetje je izdelovalo barvni papir, od leta 1853 tudi želatinski papir, z letom 1856 pa se je začela še masovna proizvodnja cigaretnega papirja. Z ločitvijo od žene je bilo konec sodelovanja s Knepperjem.
Leta 1851 je pridobil patentne pravice za blagajno podjetja Sommermayer, ki je bila razstavljena na londonski svetovni razstavi. Leto zatem je za izboljšano verzijo te blagajne dobil avstrijski privilegij. Prav tako leta 1852 je v Wie-Erdbergu odprl prvo delavnico za izdelovanje proti ognju odpornih blagajn. Februarja 1853 je organiziral javni preizkus z ognjem, s čimer je dokazal njihovo odpornost.
Po preizkusu so Nacionalna banka, vsi davčni uradi in številni kreditne ustanove v cesarstvu naročile njegove na ogenj odporne blagajne. Leta 1857 je W. organiziral še en preizkus z ognjem, tokrat v Konstantinoplu pred turškim sultanom, po katerem se je začel še izvoz na Vzhod. Leto zatem je združil vse svoje dunajske delavnice v en sam obrat, ki se je nahajal v takratni ulici Louisengasse (danes Mommsengasse) v četrtem okrožju Wieden.
Leta 1863 je pridobil patentne pravice za vtično ključavnico, ki jo je iznašel Američan Yale, ter opremil vse svoje blagajne s ključi in ključavnicami tega sistema. Po teh poslovnih uspehih je leta 1869 objavil „Werkzeugkunde für Holzarbeiter“ (Veda o orodjih za obdelovalce lesa). Delo je sestavljeno iz tekstovnega in slikovnega zvezka, ki na 41 tablah vsebuje 1.081 večinoma barvnih figur, na katerih so predstavljena vsa takrat znana orodja in enostavne iz lesa narejene naprave in stroji.
Cvetoče podjetje je od leta 1872 delovalo kot delniška družba. Ko pa so leta 1872 med vsesplošno krizo borzni tečaji padli, je W. Izkoristil priložnost in prenesel podjetje spet v svojo privatno last. Udeležil se je še mednarodne razstave v Kapstadtu (1877), kot tudi svetovnih razstav v Parizu (1878) in Sydneyju (1879). Poleg industrijskih dejavnosti se je udejstvoval še kot poslanec v spodnjeavstrijskem deželnem zboru, kot član v občinskem svetu na Dunaju (1868-1874), kot podpredsednik dunajske Trgovsko-obrtne zbornice (1858-1866), kot predsednik Spodnjeavstrijskega združenja obrtnikov (1871-1874) in kot kurator Avstrijskega muzeja umetnosti in industrije.