TERPINC, Fidelis
* 24. 4. 1799, Kranj, Slovenija
† 15. 2. 1875, Ljubljana, Slovenija
industrialec, podjetnik
Po šolanju v rojstnem Kranju in Ljubljani se je dvajsetletni T. posvetil podjetništvu. Leta 1820 sta z očetom ustanovila valjalnico za kože v Kranju in spodbudila nastanek slamnikarske obrti in pozneje industrije v okolici Ljubljane. Leta 1825 je T. kupil posestvo na Fužinah, se preselil iz Kranja v Ljubljano in na potovanjih po Evropi nabiral tehnično znanje, ki ga je uporabil doma. Na Fužinah ob reki Ljubljanici je postavil velike mline s skupno zmogljivostjo vodnih koles 330 KM in z moko zalagal velik del Kranjske in tudi Trst. Razvil je veletrgovino s kmetijskimi pridelki, pospeševal napredno kmetijstvo in živinorejo ter predsednikoval Kmetijskemu društvu za Kranjsko. Ustanovil je prvo podkovsko in živinozdravniško šolo na Slovenskem. Njegova dejavnost je pridobivala mednarodne razsežnosti in priznanja, tako na kmetijskih in obrtnih razstavah na Dunaju, v Berlinu, Parizu, Londonu, postal pa je tudi častni meščan Ljubljane in član Kmetijske akademije v Parizu.
Po letu 1836 je opustil trgovanje s kmetijskimi pridelki in se posvetil industriji. Del mlinov ob Ljubljanici je preuredil za pogon žag in oljarne, leta 1842 pa je za nadaljnji razmah dejavnosti ustanovil delniško družbo, ki je v Ljubljani postavila na noge prvo tovarno za papir ter tovarno strojil in barvil. Po povečanju in posodobitvi v začetku 50. let 19. stoletja je njegova papirnica zaposlovala 200 delavcev. S proizvodnjo 36 centov papirja je T. pokrival deželne potrebe in izvažal na Hrvaško, v Slavonijo in na Madžarsko, prek Trsta pa se je vključeval tudi v pomorsko trgovino. V 60-ih letih je razširil papirniško in sorodno dejavnost v Verje pri Medvodah in Goričane; tu so od 1872 izdelovali papir iz lesovine, v obdobju kratkotrajnejše gospodarske krize pa so obrat prodali novim lastnikom. V Ljubljani je T. leta 1862 ustanovil še tovarno za sukno in odeje, ki je delovala na vodni in parni pogon in na začetku zaposlovala 130 delavcev.
Ob 60-ih letih 19. stoletja je postal prvi slovenski namestnik deželnega glavarja, leta 1868 je pa se je zaradi bolezni odpovedal vsem javnim funkcijam.
