ROMER, Eugeniusz

R. je od leta 1889 študiral na Jagiellonski univerzi v Krakovu, od 1891 na Univerzi v Halleju in potem na Univerzi v Lwowu, kjer je z disertacijo Študije o porazdelitvi toplote na zemeljski obli (Studien über Wärmeverteilung auf der Erdkugel) tudi doktoriral. Študij je nadaljeval na Dunaju in v Berlinu. Z več članki v časopisu Das Wetter je ovrgel teorijo Eduarda Brücknerja o klimatskem nihanju in istočasno postavil pod vprašaj razpon nihajnega časa in istočasnost klimatskega maksimuma in klimatskega minimuma.
V habilitacijski razpravi Geografska porazdelitev padavin v karpatskih državah (Geographische Niederschlagsverteilung in den Karpaten-Ländern) je za obdelavo podatkov padavinskih postaj uporabil natančne znanstvene metode in pri podatkih pridobljenih z opazovanjem, upošteval potrebne popravke.
Leta 1899 je v delu Vpliv klime na površinske oblike Zemlje (Klimaeinfluss auf die Oberflächenformen der Erde) kritiziral takrat prevladujoče precenjevanje vpliva tektonike pri nastanku reliefa. Čeprav R. ni poznal dela Physiography , ki je izšlo istega leta in ki ga je napisal W. M. Davis, je v svojem delu uporabil pojem "ciklus spremembe pokrajine" in ga istočasno z Davisom uvedel v literaturo. V drugem delu, z naslovom Vloga rek na zgodovino in geografijo narodov (Die Rolle der Flüsse in der Geschichte und Geographie der Völker) je leta 1901 postavil tezo, da reke niso predstavljale naravnih meja. Izsledki njegovih dolgoletnih in vsestranskih študij o klimi Poljske so leta 1910 izšli v švicarskem časopisu Bulletin de la Société Vaudoise de Sciences Naturelles, in sicer pod naslovom Študija o klimi na področju nekdanje Poljske (Eine Studie über das Klima auf dem Gebiet des ehemaligen Polens). To je bila prva geografska obdelava poljske klime po področju pred odcepitvijo.
R. je določil glavna klimatska področja Poljske in njihovo klimatsko sliko povezal z drugimi okoljskimi vplivi, kot so hipsometrija, relief, položaj itd. Bil je pozoren tudi na značilnosti poljske klime in na njihove klimatske meje. Znani francoski geograf Emanuel de Martonne je v svojem učbeniku Traité de géographie physique pri klasifikacijah klime, po R-jevih zapisih povzel „climat polonais” in s tem potrdil ta pojem v svetovni znanosti.
Na podlagi izvedenih raziskav vzhodnih Karpatov je prvič postavil teorijo o posledicah snežnih zametov na nasproti ležečih pobočjih. 1916 se je znani geograf F. Euquist oprl na to teorijo v svojem delu o poledenitvi Skandinavije .
1908 je izšel Mali geografski atlas (Der kleine geographische Atlas), v katerem je R. prvič predstavil hipsometrično sintezo celotne zemeljske krogle. Pri izbiri višinskih črt je v kartografijo uvedel novost, da je višinsko črto 300-tih m postavil za razmejitev med nižino in visoko planoto in globinsko črto 7000-ih metrov določil za ponazoritev najglobljega morskega reliefa. Vse karte zemljevidov so imele isto razmerje.

1916 je na Dunaju izšel Geografsko statistični atlas Poljske (Der geographisch-statistische Atlas Polens). Za ponazoritev narodov in gospodarstva je R. uporabil originalno metodo isovent/isočrt, ki so določale enako intenzivnost nekega pojava. To metodo, ki si jo je sposodil iz klimatologije, je prvič uporabil Engelbrecht za prikaz svetovnega poljedelstva. R. je metodo uporabil pri kartografski predstavitvi različnih pojavov in s tem bistveno razširil področje uporabe isočrt.
1921 je R. ustanovil založbo Atlas in kartografski inštitut, ki je bil kasneje po njem tudi imenovan. To je bil začetek poljske kartografije. 1923 je izdal Poljski kartografski pregled. V tej izdaji je normiral pravila za izdajo zemljevidov, tako imenovanih "rimskih kart«, ki jih uporabljamo še danes.
Nadaljeval je svoje glaciološke raziskave in v nasprotju s teorijo R. Lucerna dokazal, da je bila zaledenitev Tatre svojski, ločen proces. V Tatri je razločil štiri ledene in tri medledene dobe.
1948 je obdelal klimatske zemljevide za novi atlas Poljske. Za razločevanje klimatskih značilnosti je razvil novo predstavitev, tako imenovane gradiente in isogradiente klimatskih pojavov, ki so podlaga za geografsko klasifikacijo klime.
Svoje zadnje življenjsko obdobje je povsem posvetil študiju kart.
R. je izdal preko 870 člankov in recenzij, obdelal 60 atlasov in 140 zidnih zemljevidov. Od leta 1919 je bil član Poljske akademije znanosti. Od leta 1928 do 1938 je bil podpredsednik Mednarodne unije geografov.