MACH, Ernst

M. se je rodil Johannu M., učitelju in zemljiškemu posestniku ter njegovi ženi Josephini v Chrlicah, krščen pa je bil v sosednjem Turanyju. Družina se je kmalu preselila v Untersiebenbrunn (Dolnja Avstrija), kjer je odrasel in kjer ga je sprva poučeval oče. Leta 1847/48 je M. vstopil v benediktinsko gimnazijo v Seitenstettnu. Fanta niso zanimali pobožni izreki niti stari jeziki in pobožni učitelj ga je smatral za netalentiranega in zato ga je kasneje spet učil oče. Več kot dve leti je bil v uku pri mizarskem mojstru, da bi se lahko potem izselil v Ameriko. Iz izkušenj, ki jih je pridobil z opravljanjem različnih poljskih del, ko je obiskoval osnovno šolo in iz spoštovanja do obrtnega dela izvira tudi njegova solidarnost z avstrijskimi socialdemokrati. Šesti razred piaristične gimnazije je končal v Kroměřížu, kjer je opravil tudi maturo. Religijo je odklanjal že od mladosti. Leta 1854 je M. na Univerzi na Dunaju vpisal študij fizike, filozofije in matematike ter študiral pri Andreasu von Ettingshausenu, Josefu Grailichu in Josefu →Petzvalu. Z disertacijo O električnem razelektrenju in indukciji (Über elektrische Entladung und Induktion) je doktoriral januarja 1860 ter dobil naziv dr. phil. Takoj naslednje leto je habilitiral na dunajski Univerzi za fiziko. Leta 1861 je akustično dokazal Dopplerjev pojav. Leta 1864 je M. sprejel delovno mesto rednega profesorja za matematiko v Gradcu. 1866 pa je bil imenovan tudi za profesorja fizike. V Gradcu se je leta 1867 poročil z Luiso Marussig, s katero je imel štiri sinove in eno hči. Še istega leta je M. odšel poučevati na katedro za eksperimentalno fiziko v Prago. Leta 1879/80 je bil že dekan praške univerze, potem ko je od leta 1972/73 delal kot dekan filozofske fakultete.
Neuspešno se je boril za to, da bi preprečil delitev univerze na nemški in češki del in se kasneje zavzemal za ustanovitev druge, češke univerze. Leta 1883 so M-a drugič izbrali za rektorja, vendar se je že po pol leta umaknil iz svoje funkcije. V času, ki ga je preživljal v Pragi so nastale njegove najpomembnejše monografije in skoraj vse so izšle v več izdajah in ponatisih.
Ime M. je številnim raziskovalcem postalo pojem, predvsem zaradi njegovih raziskav o letečih projektilih med leti 1878 in 1889. Razmerje med hitrostjo telesa in hitrostjo zvoka so poimenovali Machovo število. V letalstvu Machovo število označuje enoto za določanje hitrosti pri hitro letečih telesih. Leta 1886 je posnel prve momentne fotografske posnetke prebijanja zvočnega zidu, na katerih je bil viden tudi zgostitveni stožec. M-ove raziskave veljajo za temelj teorije relativnosti, ki jo je razvil A. Einstein.
Leta 1867 je bil izbran za korespondenčnega, leta 1880 za rednega člana in leta 1897 za sekretarja matematično-naravoslovnega oddelka Akademije znanosti na Dunaju. Končno je bil M. leta 1895 izvoljen za profesorja na univerzi v glavnem mestu Avstro-Ogrske monarhije. Na Dunaju so posebej zanj ustanovili katedro za Filozofijo, ter zgodovino in teorijo induktivnih znanosti. Sprememba njegovih raziskovalnih interesov, ki so M.-a vedno bolj vodili k epistemološkim, filozofskim in znanstveno zgodovinsko-teoretičnim vprašanjem, se je sedaj kazala tudi navzven. Leta 1897 mu je podeljena funkcija dvornega svetnika. 1898 ga je zadela kap, ki pa njegovi duhovni svežini ni povzročila nikakršne škode, vendar zaradi tega, ker je bil delno ohromljen, ni več mogel opravljati svojih profesorskih dolžnosti. Leta 1901 je prostovoljno predal svojo profesuro. Od leta 1904 je s svojim sinom izvajal optične poskuse. Leta 1905 je izdal knjigo Spoznanje in zmota (Erkenntnis und Irrtum), ki obravnava psihologijo in logiko raziskav. Spomladi leta 1913 se je preselil k svojem najstarejšem sinu Ludwigu v Haar-Vaterstetten pri Münchnu, kjer je leta 1916 tudi umrl.