WEYR, Emil

Tako kot njegov brat Edvard →W. je pri svojem očetu Františku Emil študiral matematiko in fiziko na Višji nemški realki v Pragi. Nato je obiskoval praški Politehnični inštitut, kjer je od 1865 do 1868 poslušal predvsem predavanja geometrije Wilhelma Fiedlerja iz Chemnitza. Takoj po zaključku študija je dobil mesto asistenta na katedri za matematiko pri Heinrichu Durégeju, ki ga je še naprej navduševal za geometrijo.
Takrat je W. objavil svoja prva dela, katerih tema je bila teorija magnetičnih površin in magnetičnega delovanja električnih tokov. Za njegovo delo se je zelo zanimal Ernst → Mach, ki je takrat poučeval na Univerzi v Pragi. Leta 1869 je doktoriral v Leipzigu, 1870 je postal privatni docent in na Univerzi v Pragi začel predavati o projektivni energiji. S pomočjo štipendije je imel namen študirati pri Michelu Chaslesu, Charlesu Hermiteju, Bonnetu, Josephu Louisu Francoisu Bertrandu und J. A. Serretu v Parizu, vendar mu je to prepreči izbruh prusko-avstrijske vojne. Namesto tega je decembra 1870 v Milanu obiskoval predavanja Luigia Cremonasa, ki je postal – tako kot Felice Casorati – njegov dolgoleten prijatelj. Spomladi 1871 je nadaljeval študijsko potovanje v Padovi, Bologni, Pisi, Rimu in Neaplju in navezal stike z večino pomembnih italijanskih matematikov.
Maja 1871 se je vrnil v Prago. Ker je F. J. Studnička zapustil Visoko tehnično šolo in dobil mesto na katedri za matematiko na Praški univerzi, je leta 1872 W. na visoki šoli postal izredni profesor matematike. Med 1870 in 1872 je objavil 12 del, prevedel dve večji deli od Cremone ter z bratom Eduardom začel izdajati prvi češki učbenik za projektivno geometrijo z naslovom „Základové vyšší geometrie“ (Osnove višje geometrije, 1870-1878). Bil je tudi soustanovitelj časopisa „Archiv mathematiky a fyziky“. Kot njegov urednik se je trudil, da bi časopis pridobil bolj mednarodni in večjezični format. Dve leti po njegovem odhodu iz Prage je časopis prenehal izhajati.
Leta 1875 mu je Dunajska univerza ponudila redno profesuro matematike, vendar pod pogojem, da se mora na Dunaju posvečati predvsem geometriji. Med skoraj dvajsetimi leti poučevanja na Dunaju se je W. prišteval med najpomembnejše matematike svojega časa. Skupaj z Gustavom von Escherichom mu je 1890 na Dunaju uspelo ustanoviti prvi matematični strokovni časopisa v Avstriji, ki je nosil naslov „Monatshefte für Mathematik und Physik“ (Mesečni zvezki za matematiko in fiziko).
Med svojo 27-letno, relativno kratko znanstveno kariero je objavil več kot 150 znanstvenih del, predvsem s področja geometrije. Iz sistematičnega raziskovanja ravnin in prostorskih krivulj tretje in četrte stopnje je nastalo delo „Beiträge zur Curvenlehre“ (Članki o vedi krivulj, 1880).