WEYR, Eduard

V stik z matematiko je W. (tako kot njegov starejši brat Emil) prišel na Višji nemški realni šoli v Pragi, kjer je učil njegov oče František W. (* 1820). Čeprav šolanja na tej šoli zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel dokončati, je že pri petnajstih letih zaradi izjemnega talenta obiskoval predavanja matematike na Praškem politehničnem inštitutu. Leta 1868 je Akademiji znanosti na Dunaju poslal dve razpravi za objavo v vestniku "Sitzungsberichte ". Objavljena je bila ena - razprava o razširitvi Desarguesovega izreka.
V letih 1868/69 je končno začel redni študij na Visoki tehnični šoli v Pragi. Med študijem so njegova nadaljnja dela izhajala v „Sitzungsberichte“ Dunajske akademije, v „Crelle’s-Journal“ in v „Zeitschrift für Mathematik und Physik“. Ko je 1871 izšel prvi letnik "Poročil društva čeških matematikov" (První zpráva Jednotty českých mathematiků), je bil v njem tudi W.-jev članek o projektivni tvorbi ravnine. Isto leto je v časopisu „Živa“ skupaj z bratom Emilom →W. objavil prvi del prvega češkega učbenika za projektno geometrijo „Základové vyšší geometrie“ (Osnove višje geometrije).
Po služenju v vojski si je, s pomočjo pridobljene štipendije, nabiral izkušnje v tujini. Postanek pri Alfredu Clebschu v Göttingenu se je vendar končal tragično, saj je ta po treh tednih (7. novembra 1872) umrl za posledicami davice. Tukaj je spoznal tudi Felixa Kleina, a je njegovo povabilo v Erlangen zavrnil in namesto tega 1873 v Göttigenu oddal svojo disertacijo o algebrskih prostorskih krivuljah. Bivanje v Göttingenu je izkoristil tudi za študij teorij o eliptičnih funkcijah pri J. A. Serretu in Charlesu Hermitu. S Hermitom je ostal dlje časa v znanstvenem stiku, skupaj sta objavila tudi nekaj del.
Po vrnitvi v Prago se je zaposlil na Češki visoki tehnični šoli, ponujeno profesuro na novi univerzi v Zagrebu pa je zavrnil. Potem ko je brat Emil →W. odšel na Dunaj, ga je Praška tehnična šola leta 1876 habilitirala za izrednega, leta 1881 pa za rednega profesorja. Leta 1876 se je W. habilitiral tudi na Praški univerzi. Ponudbi profesur iz Innsbrucka in Tschernowzyja je leta 1878 zavrnil, prav tako je 1890 zavrnil povabilo na Dunaj. Docenturo na Praški univerzi je prepustil talentiranemu matematiku Ludviku Krausu. 1885/86 je odpotoval v Berlin, da bi poslušal predavanja Karla Weierstraßa in Leopolda Kroneckerja. Ko naj bi 1. oktobra 1903 končno dobil povabilo za profesuro na Praški univerzi, je med poletnimi počitnicami 1903 umrl zaradi srčne kapi.
Od leta 1875 je delal kot stalni sekretar Združenja čeških matematikov in od leta 1882 kot urednik časopisa „Časopis pro pěstování mathematiky a fysiky“ (Časopis za gojenje matematike in fizike). Matematična dela Euarda Weyra se osredotočajo na geometrijo in algebro, kot tudi na matematično analizo. Za učbenik o osnovah projektivne geometrije se je leta 1898 vrnil k spisom, ki jih je v časopisu "Živa" objavljal leta 1871 (Projektivna geometrija osnov prve stopnje).
Njegov glavni interes je bila vendarle teorija krivulj in ravnin, o kateri je pisal v 1891 objavljenem delu "O ravninski teoriji". Njegova algebraična dela so se osredotočala na problematiko linearne algebre. Zelo ga je zanimala tudi teorija matrik, ki je nastala šele po delu Arthurja Cayleya leta 1858. Njegove ugotovitve je W. povzel v delu "O teoriji bilinearnih form" (1889). Malo pred smrtjo je izšel še njegov učbenik "Diferencialni račun" (1902), ki je sprožil polemiko med njim in J. V. Pexiderjem.