PETERLIN, Anton

Po maturi na realni gimnaziji v Ljubljani je P. od 1926 do 1930 študiral matematiko in fiziko na filozofski fakulteti. Potem ko je bil štiri leta asistent na Inštitutu za fiziko Univerze v Ljubljani, je med leti 1937 in 1939 odšel na nadaljnje izobraževanje na Humboldtovo univerzo v Berlin in na Inštitut Maxa Plancka v Dahlem. Tu je leta 1938 doktoriral z disertacijo o viskoznosti razredčene raztopine elipsoidnih delcev.
Po povratku se je zaposlil na tehnični fakulteti, leta 1940 pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani postal docent na katedri za fiziko. Leta 1942 predvideno napredovanje v rednega profesorja je preprečil začetek vojne. Šele po več letih, ki jih je prebil v zaporu, kamor so ga poslale nemške okupacijske sile, je lahko P. leta 1946 postal univerzitetni profesor fizike. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga leta 1949 izvolila za svojega rednega člana.
Sredi 1950-ih let je bila zaradi načrtovane gradnje jedrske elektrarne med različnimi vejami fizike v ospredju predvsem nuklearna tehnologija. P. je na tem področju deloval kot pionir in v univerzitetni študij vključil tudi tehniko jedrskih reaktorjev. Ker pa istočasno ni sprejel zmanjšanja obsega drugih raziskovalnih programov, je moral leta 1960 zapustiti univerzo. P. je sprva odšel na Tehnično univerzo v München, leta 1961 pa v ZDA, kjer je prevzel vodenje laboratorija Camille Dreyfus v Durham (Severna Karolina). Istočasno je učil tudi na Duke-University v Durhamu kot profesor fizike polimerov in na Univerzi v Clevelandu (Ohio) kot gostujoči profesor. Leta 1937 je se je zaposlil v Nacionalnem biroju za standarde (National Bureau of Standards) v Washingtonu, kjer je po dveh letih postal asistent predstojnika oddelka za polimere in tam delal do svoje upokojitve leta 1984.
P. se je vse življenje ukvarjal s temeljnimi raziskavami tekočin in raztopin, predvsem s hidrodinamiko in optiko molekul ter razredčenih raztopin. Dreyfusov laboratorij in njegovo delovno mesto v Washingtonu, kjer so se specializirali za raziskave polimerov, sta mu zato nudila najboljše mogoče pogoje. Odkritja njegovih raziskav so bila posebnega pomena pri razvoju plastičnih mas, gume itd.
P-ova bibliografija obsega okrog 360 znanstvenih in 80 poljudnoznanstvenih del. Od leta 1973 je bil član Akademije znanosti v Washingtonu in od leta 1974 član Akademije znanosti v New Yorku.