NEGRELLI, Alois Ritter von Moldelbe

N. je zaradi dosežkov s področja gradnje železnic, cest in vodnih gradenj eden pomembnejših tehnikov svojega časa. Kot sedmi otrok italijanskega zemljiškega posestnika Angela Michela N. in tirolske Nemke, rojen v takratni avstrijski južni Tirolski, je N. odraščal v dvojezičnem okolju, kjer so ga sprva poučevali doma, nato pa je obiskoval internat. Od leta 1812 do 1817 je obiskoval samostansko šolo v Feltru, po zaključku le-te se je vpisal na študij upodabljajočih umetnosti v Venedigu, kasneje pa je študij nadaljeval na univerzah v Padovi in v Innsbrucku.
Leta 1819 je kot inženirski praktikant vstopil v avstrijsko državno službo pri upravitelju province Tirolske in Vorarlberga. Poleg tega se je še naprej posvečal svojemu študiju na področju gradbene tehnike na univerzi v Innsbrucku in leta 1820 pridobil naziv diplomiranega inženirja pri innsbruškem državnem Direktoratu za gradnje. Med svojim službovanjem na Tirolskem se je ukvarjal z meritvenimi deli, kot tudi z vodnimi gradnjami in gradnjami cest. Od leta 1826 je v Vorarlbergu sodeloval pri projektih na področju vodnih gradenj, med drugim tudi pri regulaciji reke Ren.
Leta 1832 je N. zapustil avstrijsko državno službo in sprejel dobro plačano delo v Švici, kjer je bil s strani kantona St. Gallen zaposlen kot inšpektor za gradnjo cest in vodne gradnje. Med številnimi gradnjami cest in mostov, ki jih je N. izvedel v času svojega osemletnega delovanja v Švici je najbolj znan most Münsterbrücke preko reke Limmat v Zürichu. Konec 1830-tih let se je vrnil iz študijskega popotovanja po Angliji, Franciji in Belgiji, kjer je pridobival znanje s področja sodobnih tehnik gradnje železnic, nato pa se je začel ukvarjati z načrtovanjem švicarske severne železnice od Züricha proti Baslu in drugih švicarskih železniških prog, ki so jih začeli graditi šele okrog deset let kasneje.
Medtem je postal znan v železničarskih krogih in se leta 1840 vrnil v svojo domovino Avstrijo, kjer je bil postavljen za glavnega inšpektorja v Železniški družbi cesarja Ferdinanda. Na tem položaju je v naslednjih dveh letih dokončal načrtovanje in trasiranje pomembnih odsekov severne proge.


Delitev avstrijskih železnic na državne in zasebne je leta 1842 privedla do zaposlitve, medtem že priznanega železničarskega strokovnjaka N., pri novih državnih železnicah, zaradi česar je bil s strani družbe severnih železnic najprej suspendiran, kasneje pa je dokončno prevzel vodenje severnih linij državnih železnic. Na tem položaju je lahko do 1848 dokončal pomembne odseke prog Olomouc - Praga, Praga - Podmokly in Brno - Česká Třebova. Hkrati pa je vodil tudi gradnjo švicarske severne železnice.
Njegova kratkotrajna dejavnost vodje Oddelka za železniške zadeve pri Ministrstvu za delo, v času katere se je odločil za podprtje izgradnje Semmerinške železnice, načrtovane s strani Karla Ritterja von →Ghege, je bila zaradi revolucije leta 1848 kmalu končana. Konec leta 1848 je sprva postal državni komisar za popravila uničene železniške proge Lombardo-Benetke, vendar ga je leta 1849 tamkajšnji višji urad imenoval za svojega predstojnika, pristojnega za vodne gradnje ter izgradnjo cest in železnic. Poleg tega je bil predsednik mednarodne komisije za plovbo po reki Pad in član mednarodne komisije za izgradnjo italijanskih osrednjih železnic ter od leta 1855 predstojnik lombardsko-beneškega Direktorata za izgradnjo železnic.
Zaradi nesoglasij, ki so zadevale vodenje urada je bil razrešen s svojega položaja in poklican nazaj na Dunaj, kjer je v zadnjih letih svojega življenja deloval kot svetovalec na dunajskem Ministrstvu za trgovino in kot generalni inšpektor Avstrijskih železnic.
Za N.-jev najpomembnejši dosežek velja načrt za Sueški prekop. Že leta 1846 so ga povabili v Pariz v novoustanovljeno študijsko skupino za izgradnjo Sueškega prekopa. Z načrti za izgradnjo prekopa se je ukvarjal deset let. Konec leta 1855 se je z novoustanovljeno mednarodno komisijo za Sueški prekop, ki je nadomestila prejšnjo študijsko skupino, odpravil na študijsko potovanje v Egipt. Leta 1856 je komisija njegove zamisli o gibljivih zapornicah in o začrtani smeri prekopa enoglasno sprejela. Leta 1857 je bil imenovan za generalnega inšpektorja za izgradnjo prekopa, vendar ni doživel začetka gradnje leta 1859.
Duhovno avtorstvo N.-ja pri izgradnji Sueškega prekopa je javnosti ostalo neznano vse do začetka 20. stoletja. Francoz Ferdinand Lesseps je po N.-jevih načrtih zgradil prekop, ki je bil 1869, enajst let po N.-jevi smrti, slavnostno odprt, pri čemer so Lessepsa slavili kot edinega ustvarjalca prekopa. N.-jevo ime ni bilo nikjer omenjeno. Šele postopek, ki ga je vodila njegova hči na začetku 20. stoletja, mu je posthumno dodelil priznanje za njegove zasluge.
Leta 1850 je bil povzdignjen v viteški stan z vzdevkom, ki si ga je izbral sam in ta se je glasil »Moldelbe«, kar se nanaša na njegovo delovanje na področju Vltave (Moldau) in Labe (Elbe) pri Pragi. V letih od 1828 do 1840 je bil poročen z Amalie Pircker von Pirkenau, leta 1847 pa se je oženil drugič, in sicer s Karolino von Weiß-Starkenfels.