FONÓ, Albert
* 2. 7. 1881, Budimpešta, Madžarska
† 21. 11. 1972, Budimpešta, Madžarska
izumitelj (reaktivni pogon)
F. je študiral na Tehnični visoki šoli v Budimpešti, po zaključku študija pa je delal v tovarnah na Madžarski, v Nemčiji, Belgiji, Švici, Franciji in Veliki Britaniji. Po vrnitvi in pridobitvi naziva dr. tehn. se je osamosvojil kot svetovalec in inženir načrtov.
Njegovo glavno delovno področje je bila energijska tehnika, s katero se je ukvarjal že v svoji disertaciji z naslovom „Mehanično delovno pomnjenje pri električnem pogonu". Med njegovimi številnimi izumi sta omembe vredna leta 1923 razvit parni kotel in leta 1928 skonstruirana naprava za kompresijo zraka. Njegov patent za uravnavanje zaviranja in vožnje pri transportnih in železniških strojih je leta 1924 odkupilo podjetje Siemens. Pri njegovih poskusih za razvoj zračne ladje mu je leta 1926 pomagal tudi Tódor →Kármán.
Z znanstvenega in tehnično-zgodovinskega vidika so zelo pomembni njegovi zgodnji prispevki k razvoju reaktivnih pogonov. Njegov prvi izum, ki je že temeljil na principu reaktivnega pogona, izvira iz časa prve svetovne vojne (1915). Z napravo, ki jo je imenoval „zračni torpedo“ je nameraval povečati doseg kopenskih artilerijskih topov. Osnovni princip njegovega sistema je temeljil na dodatnem pospeševanju izstrelka, na katerega je pritrdil dodaten pogon. Tako je bilo mogoče kljub majhni začetni hitrosti streljati relativno daleč. Prav tako je bilo mogoče iz lahkega topa izstreliti težko strelivo. Izum je vključeval že vse osnovne elemente današnjih zajeznih motorjev. F. je svoj izum „zračnega torpeda“ ponudil avstro-ogrski vojski, a ga je ta zavrnila. Konec dvajsetih let 20. stoletja se je še enkrat vrnil k tematiki reaktivnega pogona. Leta 1928 je razvil letalski pogon, tako imenovani „motor na zračno šobo“, ki je letalom omogočal v visokih višinah lete z nadzvočno hitrostjo. V dveh patentih, ki jih je prijavil v Nemčiji, je F. opisal štiri variante reaktivnega pogona. Natančno predpreizkušanje patenta je trajalo do 1932. Potrjeni patenti so nedvomno potrdili F-jevo primarnost na področju reaktivnih letalskih pogonov.
Leta 1947 je F. dobil mesto privatnega docenta na Tehnični univerzi v Budimpešti. Leta 1954 je postal dopisni član Madžarske akademije znanosti. Od leta 1968 je bil dopisni član Mednarodne akademije za astronavtiko.
